6. poglavje – Sporočilo in glasniki

GSAM 108.1»zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni.«¹

GSAM 108.2»In videl sem drugega angela, letečega po sredi neba, ki je imel večen evangelij, da ga oznani prebivalcem na zemlji in vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu, govorečega z glasom velikim: Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura sodbe njegove; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda.«²

GSAM 108.3Tisti, ki so razglasili prihod, so trdili, da to »videnje«, z njegovim »določenim« časom, ki ga omenja prerok Habakuk, vključuje tudi videnja iz preroštev Daniela in Razodetelja. To so v svojih opisih na preroških kartah prikazali tako jasno, da je tisti, ki je prebral razlago, res lahko »tekel« in te informacije posredoval drugim.

GSAM 108Določeno sporočilo

GSAM 108.4Oznanilo adventistov ni bilo zgolj tisto, kar je Pavel govoril pred Feliksom o »pravičnosti in zdržljivosti in prihodnji sodbi;« niti ni bila izjava Martina Luthra, ki naj bi po končanem prevodu Svetega pisma, malo pred svojo smrtjo, dejal: »Prepričan sem, da sodni dan ni daleč; da sam Gospod ne bo odsoten več kot tristo let.« Niti ni šlo za izjavo Johna Wesleya, ko je dejal, da »misli, da se bo tisočletje morda začelo čez približno sto let«. Adventisti so trdili, da prinašajo sporočilo, ki ga simbolizirata Razodetje 14,6–7: »prišla je ura sodbe njegove«, in klic iz Razodetja 10,6: »podaljšanja časa ne bo več.« Takšna preroštva se ne bi mogla izpolniti z napovedjo dogodka, ki naj bi »prišel«, »čez tristo let« ali »čez sto let«, ampak v določenem času, ko »je prišla«. Prav takšno sporočilo, z ravno takšno določenostjo, kot jo zahtevajo zgornja preroštva, so adventisti oznanili celemu svetu.

GSAM 109Sodba ob Kristusovem prihodu

GSAM 109.1V času, ko je bilo to sporočilo prvič oznanjeno, je vsaka krščanska denominacija menila, da se bo sodba zgodila ob Kristusovem drugem prihodu. Zato bi ljudstvo v takih okoliščinah, ki bi oznanjalo sporočilo o tem, da je ura sodbe prišla, ob tem stališču nujno oznanjalo Kristusov drugi prihod. Dejansko je tisto, kar je dalo moč sporočilu in najbolj močno ganilo ljudi, bila razglasitev določenega časa. Najprej so trdili, da bo konec sveta prišel nekje v »judovskem letu« 1843 in da to zajema obdobje med 21. marcem 1843 in 21. marcem 1844. Ko je ta čas minil, iz publikacije Midnight Cry iz leta 1844 izvemo, da je bil določen natančen dan za konec preroških časov. To je bil deseti dan sedmega judovskega meseca, kar ustreza 22. oktobru 1844.

GSAM 109Izračun 2300 dni

GSAM 109.2Osnova za čas – leto 1843 – je bilo 2300 dni iz 8. poglavja knjige Daniela. Trdili so, da so bili ti »dni« povezani s preroštvi, v katerih so bile zveri izbrane za predstavitev kraljestev, zato je treba »dni« uporabiti simbolično za predstavitev let, v skladu z Gospodovo razlago simboličnega časa, kot je podana v 4. knjigi Mojzesovi 14:34 in Ezekielu 4:5, 6; da naj bi sedemdeset tednov – 490 dni – iz 9. poglavja knjige Daniela predstavljalo prvi del 2300 dni in da sta se oba obdobja začela hkrati. Dogodek, naveden v Danielu 9, ki je zaznamoval začetek sedemdesetih tednov, je bil ta, da je izšlo »povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem«. To povelje je izšlo v sedmem letu vladavine Artakserksa Longimanusa, leta 457 pr. n. št., kot je zapisano v knjigi Ezra 7.

GSAM 110.1Da je bil to pravi datum za začetek sedemdesetih tednov, je dokazalo dejstvo, da je bil Kristus v samo devetinšestdesetih tednih – 483 letih – od leta 457 pr. n. št., oziroma leta 27 n. št., krščen od Janeza in začel svoje delovanje z besedami: »čas je dopolnjen«³ (itd.). Začetek službe Kristusa leta 27 n. št., njegovo križanje tri leta in pol od tega datuma, »sredi [sredine] [sedemdesetega] tedna«, zaključek posebnega dela med Judi leta 34 n. št. ter hitro spreobrnjenje Savla, Apostola poganov, so dokazali, da se je sedemdeset tednov resnično končalo na ta datum in da so se torej začeli leta 457 pr. n. št. To so izračunali takole: od 2300 odštejemo 457 in ostane 1843. Ker pa je bilo teh 457 let pred Kristusom, nas konec 2300 dni pripelje do konca leta 1843.

GSAM 110Priznanja nasprotnikov

GSAM 110.2Prav je bilo rečeno, da »priznanja v korist resnice iz vrst njenih nasprotnikov predstavljajo najvišjo vrsto dokaza«. Noben od nasprotnikov adventnega sporočila ni nikoli namigoval, da bi bila preiskovalna sodba Gospodovega ljudstva dogodek, ki naj bi se zgodil pred Kristusovim prihodom; ampak so o tej točki razmišljali v skladu z adventisti. Kot dokaz te trditve navajamo izjavi dveh uglednih nasprotnikov.

GSAM 110.3Gospod N. Colver je leta 1842 v Marlboro Street Chapel v Bostonu v nasprotju z adventisti pridigal in dejal:—

GSAM 111.1»Če so ti dnevi leta, se bo svet končal leta 1843; to lahko vidi vsak šolar; kajti če se je obdobje 490 dni končalo s Kristusovo smrtjo, bi se 2300 dni končalo leta 1843; in svet se mora končati, razen če se ne dokaže, da se bo zgodil kakšen drug dogodek, in ne vidim, kako bi bilo to mogoče.«

GSAM 111.2Profesor Stuart je približno v istem času dejal:

GSAM 111.2»Zanimivo je, da je velika večina razlagalcev v angleškem in ameriškem svetu že vrsto let navajena razumeti dneve, navedene v Danielovi knjigi in Razodetju, kot predstavitev ali simbole let. Težko mi je bilo ugotoviti izvor tega splošnega, rekel bi skoraj univerzalnega običaja.«

GSAM 111Izjava profesorja Busha

GSAM 111.3Profesor Bush je dejal: »Kdor napada gospoda Millerja glede njegovega časovnega okvira, ga napada na njegovi najmočnejši točki. Njegov čas je pravilen; vendar se moti glede dogodka, ki naj bi se zgodil.« Bush je verjel v spreobrnitev celotnega sveta pred Kristusovim prihodom. Njegova teorija je bila, da se bo tisočletje začelo leta 1844.

GSAM 111.4Pastorji adventistične vere so v svojih javnih govorih poučevali, da svetovna zgodovina kaže, da so različni narodi ravno v stanju, ki ga simbolizira podoba iz 2. poglavja knjige Daniela, ko naj bi kamen udaril podobo po nogah in bi Bog nebes vzpostavil svoje kraljestvo; ter v 7. poglavju, ko »kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega«. Prav tako so opozorili na dejstvo, da so bili znaki – fizični, politični in moralni – natanko tisti, ki jih je Sveto pismo napovedalo, da se bodo pojavili, ko se bo Gospod kmalu pojavil.

GSAM 111Čudeži na nebu

GSAM 111.5Gospod prek preroka Joela pravi: »pokažem čudeže na nebu in na zemlji: kri in ogenj in dimaste stebre; solnce se izpremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Gospodov, veliki in prestrašni.«⁴ Adventisti so verjeli in učili, da je bila severna svetloba zadnjih stoletij (splošno znana kot severni sij) tisti »ogenj in stebri dima«, ki ustrezajo prerokovemu opisu; in glede na najboljše podatke, ki jih lahko pridobimo iz zgodovine (kot dokaz se sklicujemo na Edinburg Encyclopedia), se je pred tem obdobjem redko pojavljala.

GSAM 112.1Tako so se, medtem ko se je sporočilo o hitrem prihodu Gospoda širilo v najbolj oddaljene kotičke sveta, na nebu pojavili znaki, ki so podprli resnico in pritegnili pozornost ljudi.

GSAM 112.225. januarja 1837 se je zgodil najbolj veličasten pojav ognjene severne svetlobe, ki je misli mnogih očitno usmeril neposredno k preroku Joelu in njegovi napovedi o tem, kaj naj bi predhodilo velikemu dnevu Gospodovemu. Naslednji opis prizora je iz časopisa New York Commercial Advertiser z dne 22. oktobra 1839. Natančno se ujema s prizorom, ki ga je avtor videl v Victorju, okrožje Ontario, New York.

GSAM 112Ognjena severna svetloba leta 1837

GSAM 112.3»Zvečer 25. januarja 1837 je v različnih delih države prišlo do izjemnega prikaza istega pojava [tj. severne svetlobe], kot se naši bralci nedvomno spominjajo. Tam, kjer so bila tla pokrita s snegom, je bil prizor veličasten in ‚strašen‘ na povsem neprimerljiv način. Na enem mestu, ki leži v bližini gore, so nam ljudje, ki so bili priča prizoru, povedali, da je spominjal na ‚valove ognja, ki se valijo po gori navzdol‘, in na splošno, kolikor je znano, je sneg, ki je pokrival tla, izgledal kot ogenj, pomešan s krvjo, medtem ko je zgoraj (kot pravi apostol) ‚nebo gorelo‘ in je bilo tako zelo podobno preroškemu opisu zadnjega dne, da so bili mnogi osupli; otroci, ki so to opazovali, so se prestrašili in spraševali, ali je to prihod sodbe; celo živali so se tresle od očitne panike.«

GSAM 113.1To znamenje preroka Joela se ni pojavilo le v Ameriki, ampak ker je nauk o Gospodovem prihodu postajal vse bolj znan v Veliki Britaniji, se je isto znamenje pojavilo na nebu tudi v tej državi. New York Commercial Advertiser z dne 22. oktobra 1839 navaja naslednje iz londonskih časopisov v zvezi z izjemnim pojavom, ki so ga v tej državi opazili v noči 3. septembra:—

GSAM 113Severni sij leta 1839

GSAM 113.2»LONDON, 5. SEPTEMBRA [1839]. — Med deseto uro v četrtek zvečer in tretjo uro včeraj zjutraj je bilo na nebu mogoče opaziti enega najbolj veličastnih primerov teh izjemnih pojavov, padajočih zvezd in severnih luči, ki so jih opazovali že vrsto let. Prvi znak tega nenavadnega pojava se je pojavil deset minut pred deseto, ko se je iz severnega dela nebesne poloble dvignila svetlo škrlatna svetloba, ki je na videz spominjala na paro, in se postopoma razširila do središča neba; ob deseti uri ali četrt čez deset pa je bilo vse, od vzhoda do zahoda, en sam ogromen svetlobni plašč. Imelo je izredno zastrašujoč videz in je bilo popolnoma podobno tistemu, ki ga povzroči strašen požar. Svetloba se je precej spreminjala; v enem trenutku se je zdelo, da pada, takoj zatem pa se je dvignila z intenzivno svetlobo. V njej so bili vidni oblaki dima, ki so se valili sem in tja, in vsak opazovalec se je zdel prepričan, da gre za ‚strašen požar‘.

GSAM 113.3»Zmeda v metropoli je bila ogromna; tisoči ljudi so tekli v smeri domnevne strašne katastrofe. Gasilski vozovi, ki so pripadali gasilskim postajam na Baker Street, Farringdon Street, Watling Street, Waterloo Road, pa tudi tisti, ki so pripadali postajam na zahodu Londona – pravzaprav vsak gasilski voz v Londonu – so bili zapreženi s konji in so z večjo energijo, kot je običajno, dirjali proti domnevnemu ‚kraju uničenja‘, za njimi pa so se vlekli kočije, konjeniki in ogromne množice. Nekateri gasilski vozovi so se odpravili vse do High Gate in Halloway [približno štiri milje], preden je bila napaka odkrita. Ta pojav je trajal več kot dve uri, proti jutru pa se je prizor spremenil v veličasten dogodek.

GSAM 114.1»Ob dveh zjutraj je pojav ponudil najbolj čudovito prizorišče, ki ga je zelo težko opisati. Celoten London je bil osvetljen tako svetlo kot opoldne, zrak pa je bil izjemno jasen. Južna polobla je bila v omenjenem času, čeprav brez oblakov, zelo temna; toda zvezde, ki so bile neštete, so lepo sijale. Nasprotna stran neba je ponujala nenavaden, a veličasten kontrast; bila je izjemno jasna, svetloba pa zelo živa; nenehno so se vrstili meteori, ki so se razlikovali po sijaju – zdelo se je, da nastajajo v središču neba in se širijo, dokler niso kar eksplodirali. Učinek je bil električen. Na tisoče majhnih zvezd je švigalo čez obzorje in se s takšno hitrostjo pognalo proti zemlji, da je oko komajda lahko sledilo njihovi poti; zdelo se je, da tudi one eksplodirajo in razširjajo temno škrlatno meglico po celotni polobli. Barve so bile najbolj veličastne.

GSAM 114.2»Ob pol treh se je prizor spremenil v temo, ki je, ko se je razblinila, razkrila svetlečo mavrico v zenitu neba in okoli grebena teme, ki je visel nad južnim delom dežele. Kmalu zatem so iz nje izžarevali stebri srebrne svetlobe. Čudovito so se širili, prepletali s škrlatno meglico, ki se je oblikovala istočasno, in ko so dosegli polno višino, je bil prizor nepredstavljiv. Zvezde so švigale v vse smeri, kar je trajalo do četrte ure, ko je vse ugasnilo.«

GSAM 114Čudna pojava na Soncu

GSAM 114.3Medtem ko so živi pridigarji razglašali resnico o Gospodovem prihodu, so se v različnih delih sveta pojavili številni in raznoliki čudežni pojavi na nebu. Zaradi omejenega prostora bomo tukaj opisali le pojav na soncu v Norwichu v Angliji decembra 1843. Podoben pojav se je zgodil v New Havenu, Connecticut, 9. septembra 1844, dve uri pred in po poldnevu, in ga je videlo na tisoče ljudi.

GSAM 115Čuden videz Sonca

GSAM 115.1Majhen notranji krog predstavlja sonce. Bil je svetlo oranžne barve. Zunanji del obeh krogov, ki sta bila v neenakih razdaljah od sonca in sta ga obdajala, je bil iste barve; notranji del teh krogov pa je bil temno rumen, nebo znotraj teh krogov je bilo temno rjave barve, trije veliki krogi, ki so potekali skozi sonce in pod njim, pa so se kazali kot izrazita svetla luč.

GSAM 115.2O dogodku v Angliji beremo v pismu E. Lloyda iz Londona z dne 3. januarja 1844 naslednje:—

GSAM 115.3»V Norwichu in okoliških krajih so vodilni meščani opazili izjemen ‚znak na soncu‘, kakršnega v Angliji še nikoli prej niso videli. Videli so ga lani decembra, okoli 12. ure opoldne, in trajal je dve uri. Prebivalce je zelo prestrašil. Dogodek se je zgodil tik pred tem, ko so bratje Winter, Burgess in Routon v tem mestu odprli svojo misijsko postajo. Zdelo se je, da je to pripravilo pot za resnico, tako da so tam dosegli velik uspeh.«

GSAM 116.1Poročilo o pojavu, kot se je zgodil v New Havenu, Conn., je objavljeno v reviji Midnight Cry z dne 10. oktobra 1844 in je bilo prevzeto iz časopisa New Haven Palladium z dne 10. septembra 1844. V poročilu v reviji Cry urednik pravi: »Noben filozof ni bil sposoben podati razlage vzroka tega pojava, ki bi ga samega zadovoljila.«

GSAM 116.2Poročilo o tem pojavu, ki se je pojavil v povezavi s soncem v New Havenu, Connecticut, 9. septembra 1844, je bilo objavljeno tudi v časopisu Hartford Courant z dne 12. septembra 1844 in se glasi kot sledi:—

GSAM 116.3»Obroči okoli Sonca v ponedeljek, 9. septembra 1844, dve uri pred in po poldnevu, so bili, kot kaže, s strani naših državljanov na splošno opazovani z velikim zanimanjem in so vzbudili razumno radovednost, da bi izvedeli več o pojavih te vrste in njihovem vzroku.

GSAM 116.4»Ta halo je bil izjemen zaradi svojega trajanja in je ponujal ugodne priložnosti za opazovanje. Okoli poldneva je bil sestavljen predvsem iz dveh popolnih obročev, enega s širino približno petinštirideset stopinj, ki je obkrožal Sonce v njegovem središču, in drugega s širino približno dvainsedemdeset stopinj, katerega središče je bilo v zenitu, medtem ko je njegov obod potekal skozi Sonce. Manjši krog je spremljala elipsa z veliko osjo in majhno ekscentričnostjo. Neposredno nasproti Sonca in šestintrideset stopinj severno od zenita sta velik krog sekala dva druga kroga s skoraj enakim ali povsem enakim premerom, ki sta na točki presečišča tvorila svetlo liso, kakršna bi naravno nastala iz združene svetlobe treh svetlečih obročev. Obroč, ki je obkrožal Sonce, je kazal barve mavrice, pogosto z veliko živostjo in lepoto. Drugi obroči so bili beli in bledi, saj so bili bolj oddaljeni od Sonca. Vendar so se v različnih trenutkih, tako na vzhodu kot na zahodu, pojavljali majhni deli krogov s prizmatičnimi [mavričnimi] odtenki.... Takšna enotnost strukture mora temeljiti na nekem zakonu, ki ureja nastajanje halov; vendar narava tega zakona še ni v celoti raziskana.... Pri pojasnjevanju nastanka obroča, ki obkroža sonce, ni bilo večjih težav, saj je vzrok nekoliko podoben tistemu, ki povzroča mavrico, vendar se je izkazalo, da je težje pojasniti izvor obroča, katerega obod leži v središču sonca.«

GSAM 117Čudeži, ki izpolnjujejo napovedi Svetega pisma

GSAM 117.1O tem, kako so v Angliji in Ameriki izkoristili te čudeže, ki so se pojavili na nebu, se lahko poučimo ob branju dela Exposition of the Twenty-fourth of Matthew avtorja Sylvestra Blissa, ki je izšlo v Bostonu leta 1843. Po navedbi nekaterih zgoraj omenjenih poročil avtor pravi:—

GSAM 117.2»Tako se zdi, da so se vsa ‚velika znamenja‘ in ‚strašni prizori‘, ki so napovedani v Svetem pismu resnice, izpolnila, prav tako kot tista, za katera je Odrešenik napovedal, da bodo predhodila njegovemu prihodu.

GSAM 117.3»Tako kot je olistanje dreves znak poletja, tako gotovo morajo kristjani ob izpolnitvi teh znamenj vedeti, da je Kristusov prihod blizu, pravzaprav pred vrati. To ni le dovoljenje, da to vedo, ampak jim naš Odrešenik zapoveduje, naj to vedo.«⁵

GSAM 117GLASNIKI

GSAM 117.4Potem ko smo opozorili na nekatere glavne značilnosti sporočila o drugem prihodu, kot je bilo prvotno razglašeno, je morda zanimivo omeniti nekaj tistih, ki so imeli pomembno vlogo v tem velikem razglašanju. Že smo navedli imena mnogih, ki so bili med najbolj nadarjenimi pastorji tistega časa v tujini in so razglasili to sporočilo. Ko bomo opozorili na nekatere od tistih, ki so vodili gibanje v Ameriki in na katere je Gospod položil breme tega dela, bo to še dodatno ponazorilo, da je bila Gospodova roka resnično prisotna v tem gibanju.

GSAM 118William Miller

GSAM 118.1Najprej bomo omenili primer Williama Millerja, ki je bil v adventnem gibanju v Združenih državah tako pomemben, da je gibanje mnogim znano zgolj kot »millerizem«.

GSAM 118.2William Miller se je rodil v Pittsfieldu v Massachusettsu februarja 1782. Že v zgodnjem otroštvu so se pri njem kazali znaki nadpovprečne intelektualne moči in dejavnosti. V nekaj letih so ti znaki postali vedno bolj opazni za vse, ki so bili v njegovi družbi. Imel je močno fizično konstitucijo, aktiven in naravno dobro razvit intelekt ter neoporečen moralni značaj. Užil je omejene prednosti okrajne šole, a že po nekaj letih se je splošno priznavalo, da so njegova znanja presegala znanja učiteljev, ki so bili običajno zaposleni.

GSAM 118.3Gospod Miller se je poročil leta 1802 in se naselil v Poultneyju v zvezni državi Vermont. Moški, s katerimi se je družil od selitve v Poultney in katerim je bil v veliki meri dolžan za svoje posvetne usluge, so bili globoko prežeti s skeptičnimi načeli in deističnimi teorijami. Niso bili nemoralni ljudje, ampak so bili kot skupina dobri državljani, na splošno resnega vedenja, človeški in dobrosrčni. Vendar so zavračali Sveto pismo kot merilo verske resnice in si prizadevali, da bi to zavračanje utemeljili s pomočjo, ki so jo lahko črpali iz del Voltaira, Huma, Volneya, Painea, Ethana Allena in drugih. Gospod Miller je ta dela temeljito preučeval in se sčasoma priznal za deista. Sam je izjavil, da je njegovo deistično življenje trajalo dvanajst let, začenši okoli leta 1804.

GSAM 118.4Ko je prejel častniški čin kapitana, se je leta 1810 vpisal v vojsko. Po vrnitvi iz vojske se je s svojo družino preselil v Low Hampton v zvezni državi New York, da bi se tam leta 1812 začel ukvarjati s kmetijstvom. Kot kmet je imel več prostega časa za branje. Ugotovil je, da mu njegova deistična stališča ne dajejo nobenega zagotovila za srečo onkraj sedanjega življenja. Onkraj groba je bilo vse temno in mračno. Da uporabimo njegove lastne besede:

GSAM 118.4»Misel o uničenju je vzbujala hlad in grozo. Vodila je v gotovo pogubo. Nebo nad mojo glavo je bilo kakor baker, zemlja pod mojimi nogami kakor železo. Spraševal sem se, kaj je večnost. Zakaj se je pojavila smrt? Več kot sem tuhtal, manj sem razumel. Moji poskusi so bili neuspešni. Hotel sem pozabiti na to, a nisem mogel premagati svojih misli. Občutil sem globoko žalost, toda vzroka zanjo nisem razumel.... Kmalu zatem se je v mojem umu nenadoma jasno izrisala podoba Odrešenika. Zdelo se mi je, da bi lahko obstajalo bitje, ki bi bilo tako dobro in sočutno, da bi samo izvedlo spravo za naše pregrehe in nas s tem rešilo pred trpljenjem zaradi kazni za greh. Takoj sem začutil, kako čudovito mora biti takšno bitje; in si predstavljal, da bi se lahko vrgel v njegove roke in zaupal v njegovo usmiljenje.«

GSAM 119Spreobrnjenje Williama Millerja

GSAM 119.1Nadaljeval je:

GSAM 119.1»Videl sem, da Sveto pismo govori prav o takšnem Zveličarju, kakršen mi je bil potreben. Čudil sem se, kako lahko knjiga, ki ni navdihnjena od Boga, govori o načelih, ki tako popolnoma ustrezajo potrebam padlega sveta. Bil sem prisiljen priznati Sveto pismo za Božje razodetje. Postalo je moja sreča; v Jezusu sem našel prijatelja... Sveto pismo je postalo moje glavno proučevanje in lahko rečem, da sem ga proučeval z velikim veseljem. Prepričal sem se, da mi o njem niso povedali niti polovice. Čudil sem se, zakaj prej nisem videl njegove lepote. Nisem razumel, kako sem ga lahko odklanjal.«

GSAM 119.2William Miller je svoj način preučevanja Svetega pisma opisal takole:

GSAM 119.2»Odločil sem se, da bom odložil vse svoje predsodke, da bom temeljito primerjal eno svetopisemsko mesto z drugim in da bom nadaljeval s študijem na reden, metodičen način.... Kadarkoli sem naletel na kaj nejasnega, sem to primerjal z vsemi sorodnimi odlomki; s pomočjo Crudena pa sem preučil vsa svetopisemska besedila, v katerih so se pojavljale pomembne besede iz katerih koli nejasnih delov.... Na ta način sem pri prvem branju Svetega pisma nadaljeval s študijem približno dve leti in bil popolnoma prepričan, da je Sveto pismo samo sebi razlagalec.

GSAM 120.1»Med tem študijem sem prišel do prepričanja, da če so prerokbe, ki so se izpolnile v preteklosti, kakršno koli merilo za presojanje načina izpolnitve tistih, ki so še v prihodnosti, potem splošna stališča o duhovnem vladanju Kristusa – o zemeljskem tisočletju pred koncem sveta in vrnitvi Judov – niso podprta z Božjo besedo.... V Svetem pismu sem jasno našel nauke, da se bo Jezus Kristus ponovno spustil na to zemljo, prišel v nebeških oblakih, v vsej slavi svojega Očeta.

GSAM 120.2»Ob proučevanju Svetega pisma čutim takšno prevzetost, ki je nikoli nisem pričakoval. Preučevanje sem začel brez pričakovanja, da bom odkril čas Odrešenikovega prihoda, in sprva sem komajda mogel verjeti v zaključek, do katerega sem prišel; toda dokazi so me tako močno pretresli, da se nisem mogel upreti svojim prepričanjem. Moje zaključke sem skoraj utrdil in začel čakati, bedeti in moliti za Odrešenikov prihod.«

GSAM 120.3Še enkrat pravi:

GSAM 120.3»Veroval sem; in takoj se mi je v mislih utrdila dolžnost, da moram razglasiti to doktrino, da bi svet veroval in se pripravil na srečanje s Sodnikom in Ženinom ob njegovem prihodu. Ni mi treba tukaj podrobno opisovati svojih dolgih in bolečih preizkušenj. Dovolj je reči, da so me po številnih letih Božji Duh, moč resnice in ljubezen do duš prisilili, da sem vzel svoj križ in te stvari oznanil umirajočemu in propadajočemu svetu.«

GSAM 120.4Gospod Miller je, podobno kot tisti, ki jih je to sporočilo ganilo v drugih državah, sprva nameraval izpolniti svojo nalogo s pisanjem in objavljanjem v javnih časopisih ter v brošurah. Svoja stališča je prvič objavil v časopisu Vermont Telegraph, baptističnem časopisu, ki je izhajal v Brandonu v zvezni državi Vermont. To se je zgodilo leta 1831. Prvič je o tej temi javno govoril leta 1832. O tem srečanju je dejal: »Gospod je izlil svojo milost na zbrano občestvo in mnogi so verovali v odrešitev svojih duš.«

GSAM 121.1Leta 1836 so njegova predavanja bila natisnjena v nekaterih takratnih javnih časopisih. Pozimi 1837–1838 so bila njegova predavanja izdana v brošuri. Leta 1838 je bila natisnjena druga brošura s 204 stranmi, v kateri je gospod Miller navedel, da bi se Osmansko cesarstvo lahko sesulo leta 1839 ali 1840. Svoja prva predavanja v večjih mestih je imel leta 1836. Nato je govoril v mestih Randolph, Lowell, Groton in Lynn v zvezni državi Massachusetts.

GSAM 121.2Do leta 1840 je gospod Miller kot javni govornik na temo bližnjega Kristusovega prihoda stal skoraj sam. Tega leta se mu je nenadoma pridružilo na stotine ljudi, ki so razglašali to sporočilo. Kaj je povzročilo to veliko spremembo, bo opisano v naslednjem poglavju. Pozimi 1839–1840 je gospod Miller imel serijo predavanj v Exeterju v New Hampshiru. Tam se je prvič srečal s pastorjem J. V. Himesom, ki je takrat sprejel vero in od takrat naprej stal ob strani pastorja Millerja kot založnik in goreč pridigar velikega sporočila o drugem prihodu.

GSAM 121Joshua V. Himes

GSAM 121.3O tem predanem delavcu v tem velikem gibanju ne moremo bolje povedati, kot da citiramo njegovega biografa, ki pravi:—

GSAM 121.4»Joshua V. Himes se je rodil v Wickfordu, Rhode Island, 19. maja 1805. Njegov oče je bil znan kot trgovec z Zahodno Indijo in je bil ugleden član episkopalne cerkve sv. Pavla v Wickfordu. Njegova mati je imela prijazno naravo in ljubezen do Odrešenika, ki jo je izlivala v pripravljena ušesa svojega sina.

GSAM 121.5»Očetova namera je bila, da sina Joshuo izobrazi za pastorsko službo v cerkvi, ki ji je sam pripadal, vendar so to preprečile okoliščine. Bog je imel za tega sina drugo delo in je stvari usmerjal tako, da bi dosegel želeni rezultat. Leta 1817 je oče pod vodstvom kapitana Carterja odposlal dragocen tovor, pri čemer je bil Alexander Stewart nadzornik tovora. Ti možje so se izkazali za nezvestne; ko so prispeli v pristanišče na Zahodnih Indijskih otokih, so prodali tako ladjo kot tovor in pobegnili. Ta dogodek je spremenil vse načrte, ki so bili narejeni za prihodnost mladega Joshue, ki naj bi bil poslan na Brown University v Providenceu, Rhode Island. Namesto tega so ga aprila 1821 odpeljali v New Bedford, Massachusetts, in ga dali v vajeništvo k Williamu Knightsu, da se nauči mizarskega poklica.

GSAM 122.1»Ko je prispel v svoj novi dom, se je resno lotil dela, ki mu je bilo dodeljeno, odločen, da bo postal mojster v svojem poklicu. Vendar je kmalu ugotovil, da mu versko okolje ni bilo povsem po okusu. Pravi: ‚Moj mojster je bil unitarist in me je peljal v svojo cerkev. Pastor je bil reverend Orville Dewey. Bil je nedavni spreobrnjenec iz ortodoksne vere. Moje izobraževanje pri škofu Griswoldu in pastorju Williamu Burgeju, župniku cerkve sv. Pavla v Wickfordu, ter pogosto poslušanje zgovornega dr. Crockerja iz cerkve sv. Janeza v Providenceu, Rhode Island, sta mi povsem onemogočila sprejeti gospoda Deweya, ki je zgovorno zanikal nauke Kristusa in njegovih apostolov.‘

GSAM 122.2»Ker v tistem času v New Bedfordu ni bilo episkopalske cerkve, se je odločil, da bo obiskoval Prvo krščansko cerkev [ne Disciple] in se kasneje pridružil tej skupnosti. ‚Tukaj,‘ pravi, ‚sem našel odprto Sveto pismo in svobodo misli ter oboje dobro izkoristil.‘ To cerkev je dušno vodil pastor Moses Howe. Pastor Clough je Joshuo V. Himesa krstil 2. februarja 1823. S srcem, ki je gorelo od gorečnosti za svojega Gospoda, je takoj, pri osemnajstih letih, začel pripovedovati zgodbo o križu in pozivati ljudi k pokori. O sebi pravi:—

GSAM 122.3»‚Kmalu sem postal pridigar in dobil sem dovoljenje, da izpopolnim svoj dar … Svojo vajeniško dobo sem opravil z zadovoljstvom in prejel pohvalo. Vendar sem pet ali šest let imel navado, da sem opravljal nadurno delo, s čimer sem si priskrbel en ali dva dneva na teden za študij in misijonsko delo v revnih soseskah, sadove tega pa sem predal svojemu pastorju.‘

GSAM 123.1»Leta 1825 je bil imenovan za misijonarja konference krščanskih cerkva v južnem Massachusettsu. ‚Ni bilo načrta niti sredstev za preživljanje misijonarjev,‘ pravi pastor Himes, ‚zato sem se odločil, da se bom preživljal s poslovanjem in pridigal, kolikor bom mogel.‘

GSAM 123.2»Leta 1828 je zapustil New Bedford, ne zaradi pomislekov ali pomanjkanja energije, ampak z odločenostjo, da bo zmagal, in odšel v Plymouth, kjer je pridigal Božjo besedo v šolskih prostorih, v improviziranih sobah in povsod, kjer je našel poslušalce. Leta 1829 je nadaljeval z enakim delom v Fall Riverju do leta 1830, ko se je preselil v Boston kot pastor Prve in Druge krščanske cerkve; tu je ostal triintrideset let. Leta 1839 se je spreobrnil k adventističnemu gibanju, kot ga je razlagal znameniti pastor William Miller. V novo gibanje se je vključil z vsem navdušenjem, ki ga je imel, in njegovo služenje je bilo polno ognja in moči. Leta 1840 je začel izdajati revijo Signs of the Times, s katero je bil zagovornik gibanja, v katerega je vložil vse svoje srce. Ves svoj denar, ves svoj trud in vso svojo energijo je vložil v to gibanje in pridobil je na tisoče novih vernikov.«

GSAM 123Skupno delo Millerja in Himesa

GSAM 123.3Od leta 1840 do jeseni leta 1844 sta pastorja Miller in Himes v veliki meri združevala svoja prizadevanja, ko sta potovala od mesta do mesta, poleti s svojim ogromnim šotorom, pozimi pa v cerkvah in javnih dvoranah. Velika fizična moč pastorja Himesa mu je omogočila, da je dočakal svoje 92. leto. Njegove duševne sposobnosti so bile živahne do zadnjega. 28. septembra 1894 je na tabornišču v Lansingu v Michiganu pred zbranim občestvom več kot treh tisoč adventistov sedmega dne imel izjemno ganljiv govor. Zdelo se je, da govori z enako resnostjo in močjo kot v starih časih. To je bilo resnično čudovito za človeka, ki je bil tri mesece v svojem enaindevetdesetem letu in ki je trpel zaradi neozdravljive bolezni, zaradi katere je naslednje leto umrl.

GSAM 124.1Pastorja Miller in Himes sta stala, kot bi rekli, v »prvi vrsti bitke« gibanja za drugi prihod v Ameriki in sta bila le dva med številnimi, ki so z njima delali pri oznanjevanju nauka o Kristusovem prihodu, katerih glavni značilnosti sta bili odločnost namena in neomajna poštenost. Ti možje so v veliki meri pripadali tisti skupini, ki jo svet imenuje »samostojni možje« – možje, ki so se razvili v stiku s strogimi realnostmi življenja, ki so se naučili presojati vrednost neke zadeve na podlagi načel in ne politike. Imeli so značaj tistih, ki so, kot je rekel pastor Miller, običajno sprejeli sporočilo iz cerkva: »najbolj pobožni, predani in živi člani«. To dejstvo so potrdili pastorji različnih cerkva, ki so po končni ločitvi adventistov od njih dejali: »[Ta doktrina] je odnesla smetano naše črede.«

GSAM 124Drugi pomembni adventistični pridigarji

GSAM 124.2Morda je zanimivo po imenu omeniti nekatere moške, ki so skupaj s pastorjema Millerjem in Himesom igrali pomembno vlogo v gibanju tistih zgodnjih časov. Na prvem mestu seznama je Charles Fitch iz Clevelanda v Ohiu, ki je leta 1842 predlagal idejo o uporabi diagramov za ponazoritev vizij iz knjige Daniela in Razodetja. Izvor te misli je temeljil na Habakuku 2:2, 3. Charles Fitch je umrl 10. oktobra 1844.

GSAM 124.3Dr. Josiah Litch iz Filadelfije, ki ga je, kot bomo videli v naslednjem poglavju, Gospod navdihnil, da razglasi resnico, katere izpolnitev je povzročila nenadno in hitro povečanje zanimanja za adventno sporočilo.

GSAM 124.4Elon Galusha iz Lockporta v New Yorku, znani baptistični pastor, čigar spisi in služba na temo bližnjega prihoda Gospoda so v tej denominaciji povzročili veliko razburjenje.

GSAM 125.1E. R. Pinney iz Seneca Fallsa v zvezni državi New York, še en predan pastor baptistične cerkve, čigar delovanje in spisi so bili gonilna sila tega dela. Lahko bi ga imenovali »sol zemlje«.

GSAM 125.2Geo. Storrs iz New Yorka, ki je bil pred spreobrnjenjem k adventistični doktrini ugleden pridigar verskega prebujenja. Njegova dela so imela mogočen vpliv pri spodbujanju ljudi k večji predanosti sebe in svojega premoženja delu; to je bilo še posebej izrazito v zadnjih tednih 2300 dni. Prav on je po tem razočaranju adventistom in svetu predstavil svojih šest pridig o naravi človeka, stanju mrtvih in prihodnji kazni.

GSAM 125.3Pastor Stockman iz Portlanda v zvezni državi Maine je bil še en vnet delavec v preporodih Williama Millerja v tem mestu. Umrl je nekaj tednov pred koncem judovskega leta 1843, medtem ko so adventisti upali in pričakovali, da bo Gospod prišel prav v tistem času.⁶

GSAM 125.4Bili so še drugi pomembni možje, ki jih bomo zaradi pomanjkanja prostora le na kratko omenili, kot so N. N. Whiting, ki je naredil prevod Novega testamenta v angleščino, znan kot Whiting’s Translation; S. S. Snow, F. G. Brown, Apollos Hale, L. D. Mansfield, Geo. Needham, O. R. Fassett; George, Wesley in Edwin Burnham (trije bratje), vsi pa so bili dejavni delavci v službi tega sporočila.