13. poglavje – Znamenja božjega vodenja

GSAM 198.1»Je li poskusil kateri bog priti, da si vzame narod izmed naroda z izkušnjami, z znamenji, s čudeži in z bojem, z mogočno roko in z iztegnjeno ramo ter z velikimi in groznimi deli, kakor je storil Gospod, Bog vaš, vse to za vas v Egiptu vam pred očmi? Tebi je bilo to pokazano, da bi spoznal, da Gospod je Bog in da razen njega ni drugega nobenega.«¹

GSAM 198.2Tako je Gospod deloval, ko je vzel ljudstvo iz srede poganskega naroda, da bi ga popeljal tja, kjer bi jim lahko oznanil svojo postavo in jim jo izročil, vklesano v kamnite plošče. Ta čudesa niso bila storjena zato, da bi zadovoljila njihovo radovednost, ampak da bi z gotovostjo vedeli, da tisti, ki je »storil velike reči v Egiptu, čudovita dela v deželi Hamovi, strašna pri Rdečem morju«² ter jim je govoril sredi ognja in dima gorečega vrha Sinaja, ni bil nihče drug kot živi in resnični Bog, Stvarnik vseh stvari.

GSAM 198Mojzesovo poklicanje iz gorečega grma

GSAM 198.3Mojzes sam ne bi mogel spodbuditi Izraelcev, da zapustijo Egipt, če bi jim preprosto rekel: »Ko sem pasel črede v puščavi, sem čutil sočutje do vas v vašem suženjstvu, in zdaj sem prišel, da vas popeljem iz Egipta, kakor sem to poskušal storiti, ko sem ubil Egipčana tik pred begom v deželo Midian.«

GSAM 199.1Potrebna sta bila goreči grm, ki ni zgorel, in slišen glas, ki je prihajal iz središča plamenov, da sta prepričala celo Mojzesa, da je on tisti, ki mora »iti in voditi ljudstvo iz Egipta«. Na ta čudoviti način je prejel svoje poslanstvo, svojo visoko in sveto poklicanost, katere razodetje bi takoj pritegnilo pozornost njegovih bratov, pripravilo njihove misli na to, kar naj bi sledilo, in jih tako pripeljalo do tega, da so sprejeli Mojzesa, pod Božjim vodstvom, kot svojega voditelja.

GSAM 199.2Če je kdaj obstajal čas od Odrešenikovega vstajenja, ko so njegovi žalostni in razočarani privrženci potrebovali tolažbo njegove prisotnosti in spodbudnih besed, je bil to prav tisti čas, ko so se nekateri žalostni in preganjani verniki po »polnočnem klicu« leta 1844 oklepali trdne vere; in če je Bog v svoji milosti kdaj neposredno komuniciral z žalostnimi dušami, se zdi, da bi to zagotovo bilo v takem času in takim ljudem.

GSAM 199Obljubljena Gospodova prisotnost

GSAM 199.3Tisti, ki ni omejen v načinih ali sredstvih delovanja in ki je ob svojem vnebohodu – »Šel je v višavo«³ – v svojo cerkev položil darove Duha, je obljubil, da bo s svojimi učenci pri oznanjevanju evangelija »vse do konca sveta«.

GSAM 199.4Gospod je bil ves čas pripravljen pokazati svojo moč in svoje darove tistim, ki so ga iskali z vsem srcem. Ali ni rekel ob podelitvi evangelijskega poslanstva: »Tiste pa, ki verujejo, bodo spremljala ta znamenja: V imenu mojem bodo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike, kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, ne bo jim škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo«?⁴

GSAM 199Darovi Duha med reformacijo

GSAM 199.5Med reformacijo v šestnajstem stoletju in v obdobjih, ki so sledila, je prišlo do nekaterih čudovitih prikazov Gospodove moči in manifestacij daru preroštva. D’Aubigné govori o preroštvih Jana Husa. Charles Buck v delu Religious Anecdotes pripoveduje o preroštvu Georgea Wisharta leta 1546. John Wesley v svojih delih pripoveduje o preroštvih Jonathana Pyraha in njihovem izpolnjenju. Pastor J. B. Finley v svoji avtobiografiji pripoveduje o izjemni viziji in ozdravljenju, ki ga je doživel sam poleti leta 1842. Revija Christian Advocate (metodistična) je objavila zanimivo poročilo o izjemni viziji in njenih posledicah, ki jo je med svojim služenjem prejel doktor Bond iz te cerkve. To so bili znaki za tiste, ki so ponižno iskali Gospoda, da se ni spremenil in da bo še naprej govoril svojemu ljudstvu prek daru preroštva.

GSAM 200Cerkev ostanka bo imela duha preroštva

GSAM 200.1V Svetem pismu so jasne in konkretne izjave, da bo Gospod posebej razodel darove svojega Duha, zlasti dar preroštva, med ljudmi, ki bodo čakali na njegov prihod. Prvi odlomek, na katerega opozarjamo, se nahaja v pismu Korinčanom in se glasi: »Zahvaljujem Boga svojega vsekdar za vas, za milost Božjo, dano vam v Kristusu Jezusu, da ste v vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in v vsakem spoznanju, kakor se je pričevanje Kristusovo utrdilo med vami, tako da ne primanjkuje nobenega daru milosti vam, ki pričakujete razodetja Gospoda našega Jezusa Kristusa; ki vas tudi utrdi do konca, da bodete brez graje v dan Gospoda našega Jezusa Kristusa.«⁵

GSAM 200.2V Razodetju beremo o »ostanku« – zadnji evangelijski cerkvi: »In razsrdi se zmaj nad ženo [cerkvijo] in gre napravljat vojsko z ostalimi semena njenega, kri hranijo zapovedi Božje in imajo pričevanje Jezusa Kristusa.«⁶ Kaj je »pričevanje Jezusa«, se sprašujemo, ki ga mora imeti zadnja cerkev in ki v svoji utrditvi pripravlja pot za razodetje vseh darov Duha? Odgovor na to vprašanje najdemo v pričevanju angela Janezu na otoku Patmos: »In padel sem pred noge njegove, da ga molim. In mi reče: Glej, da tega ne storiš! hlapec sem s teboj vred in s tvojimi brati, ki imajo pričevanje Jezusovo; Boga móli! Kajti pričevanje Jezusovo je duh prorokovanja.«⁷

GSAM 201.1Ta opredelitev, ki jo je podal angel, kaže, da je prav »duh preroštva«, ki se razodeva v cerkvi, ki čaka na Kristusa, tisti, ki pripravlja pot za vse darove, in da se proti »ostanku« cerkve vodi vojna prav zato, ker ima ta dar med seboj.

GSAM 201Pavlovo pričevanje o darovih

GSAM 201.2Pavlovo pismo Tesaloničanom kaže, da bo dan Gospodov – zadnji dan izvršitve sodbe – prišel nad množice »kot tat ponoči«; vendar pa ne bo tako presenetil Gospodovih zvestih otrok, ker so »luči sinovi in sinovi dneva«. Med svojimi opozorili temu budnemu ljudstvu pravi: »Duha ne gasite; prorokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite.«⁸

GSAM 201.3O grški besedi propheteias, ki je tu prevedena kot prerokovanja, Greenfield v svojem delu Greek Lexicon pravi: »Uporaba daru prerokovanja v tem smislu, 1 Tesaloničanom 5:20.« S tem se strinjajo tudi slovarji Parkhursta, Robinsona ter Liddella in Scotta. To je torej jasno pričevanje, da bo pravi dar preroštva prisoten v cerkvi, ki čaka na Kristusov drugi prihod. Opozorilo je, naj daru ne preziramo, ampak naj ga preizkušamo; ko najdemo dober izraz, naj se ga »trdno držimo«.⁹

GSAM 201Izpolnitev obljube

GSAM 201.4Doslej smo opazili, kako je Gospod začel razodevati dar preroštva med oznanjevanjem sporočil prvega in drugega angela. Ta dar se je od konca 2300 dni še bolj razvil. Gospod je za ta namen izbral svoje lastno orodje in kot svojo posrednico izbral osebo, ki ni le vse žrtvovala zanj, ampak je bilo njeno življenje na nitki, »najšibkejša med šibkimi«.¹⁰ V dveh mesecih po izteku tega časa je gospodična Ellen G. Harmon iz Portlanda v zvezni državi Maine, takrat stara le okoli sedemnajst let, začela prejemati razodetja od Gospoda.

GSAM 202.1Ker sem imel priložnost pogovarjati se z ljudmi, ki so v času prvega videnja živeli v Portlandu, in sem poznal tudi gospo Haines, v katere hiši je gospodična Harmon doživela svoje prvo videnje, bom navedel dejstva, kot so mi jih povedale te osebe.

GSAM 202.2Gospodična Harmon je bila takrat v zelo kritičnem zdravstvenem stanju. Že več tednov je komajda mogla govoriti, razen s šepetom. Eden od zdravnikov je ugotovil, da gre za vodeno pljučno tuberkulozo. Dejal je, da je njeno desno pljuče propadlo, levo pa precej bolno, prav tako pa je bilo prizadeto tudi njeno srce. Dejal je, da po njegovem mnenju ne bo živela več kot zelo kratek čas in da lahko umre kadarkoli. Ko je ležala, je zelo težko dihala. Ponoči je našla počitek le tako, da so jo v postelji podprli v skoraj sedečem položaju. Pogosti napadi kašlja in krvavitve iz pljuč so močno zmanjšali njeno fizično moč.

GSAM 202Prva vizija gospodične Harmon

GSAM 202.3V času, ko je imela svoje prvo videnje, je bivala v domu gospe Haines. Bilo je zjutraj in ravno so se posvečale družinskemu bogoslužju. Prisotnih je bilo pet oseb, vse sestre v veri. Druge so že molile, gospodična Harmon pa je molila šepetaje, ko je Božja moč na najčudovitejši način prišla na zemljo in očitno vplivala na vse prisotne; v trenutku je izgubila stik z vsem, kar se je dogajalo okoli nje – bila je v videnju.

GSAM 202.4Na naslednjem srečanju je vernikom v Portlandu povedala, kaj ji je bilo razodeto. Bili so popolnoma prepričani, da je to prišlo od Gospoda. V tistem času je bilo v Portlandu okoli šestdeset ljudi, ki so to potrdili kot Gospodovo delo. Vizijo in tudi njeno pripovedovanje je spremljala moč, ki je lahko izvirala le iz Božanskega. Nenehno jo je prevevalo slovesno zavedanje večnih zadev in zdelo se je, da jo je prevevalo neizrekljivo spoštovanje, da je bila prav ona, tako mlada in šibka, izbrana za orodje, skozi katero bo Gospod posredoval luč svojemu ljudstvu. Povedala je, da se ji je v videnju zdelo, da jo obdajajo sijoči angeli v veličastnih nebeških dvoranah, kjer vlada samo radost in mir, in da je bilo žalostno, ko se je zbudila v nezadovoljivo resničnost tega smrtnega življenja.

GSAM 203Povzetek prvega videnja

GSAM 203.1Naslednji kratek povzetek njenega prvega videnja, kot ga je pripovedovala vernikom v Portlandu, bo dal nekaj vpogleda v značaj vseh njenih videnj:—

GSAM 203.2»Med molitvijo me je preplavila Božja moč, kakršne še nikoli prej nisem občutila. Obdajala me je svetloba in dvigala sem se višje in višje od zemlje. Obrnila sem se, da bi poiskala adventiste v svetu, a jih nisem mogla najti, ko mi je glas rekel: ‚Poglej še enkrat in poglej malo višje.‘ Ob tem sem dvignila oči in zagledala ravno in ozko pot, ki se je vzpenjala visoko nad svetom. Po tej poti so se adventisti odpravljali v mesto, ki je bilo na drugem koncu poti. Za njimi, na prvem koncu poti, je stala svetla luč, za katero mi je angel povedal, da je to ‚polnočni klic‘. Ta je sijala po vsej poti in osvetljevala njihove korake, da se ne bi spotaknili. In če so imeli oči uprte v Jezusa, ki je bil tik pred njimi in jih je vodil v mesto, so bili na varnem. Toda kmalu so se nekateri utrudili; rekli so, da je mesto še zelo daleč in da so pričakovali, da bi vanj že vstopili. Tedaj jih je Jezus spodbujal tako, da je dvignil svojo veličastno desnico, iz katere je izžarevala svetla luč, ki je valovala nad adventisti, ti pa so vzkliknili: Aleluja! Drugi so nepremišljeno zanikali luč za seboj in rekli, da jih ni Bog pripeljal tako daleč. Luč za temi je ugasnila, njihove noge pa so ostale v popolni temi; spotaknili so se, pogled so odvrnili od cilja, izgubili so Jezusa izpred oči in padli s poti v temen in hudoben svet spodaj. Kmalu smo zaslišali Božji glas, podoben šumenju mnogih voda, ki nam je razodel dan in uro Jezusovega prihoda. Živi svetniki so ta glas prepoznali in razumeli, medtem ko so grešniki mislili, da gre za grom in potres. Ko je Bog izrekel čas, je na nas izlil Svetega Duha, in naši obrazi so se začeli razsvetljevati in sijati v Božji slavi, tako kot se je to zgodilo Mojzesu, ko je sestopil z gore Sinaj.«¹¹

GSAM 204Opis stanja gospe White med vizijo

GSAM 204.1Preden nadaljujemo z napeto pripovedjo o tem čudovitem razodetju Božjega Duha, bom navedel nekaj dejstev v zvezi z vizijami. Prvič sem gospo E. G. White (nekdanjo gospodično Harmon) videl oktobra 1852. Tisti dan sem jo videl v viziji, ki je trajala več kot eno uro. Od takrat sem imel privilegij, da sem jo v viziji videl približno petdesetkrat. Bil sem prisoten, ko so jo zdravniki pregledovali v tem stanju, in z veseljem pričam o tem, kar sem videl in kar vem. Upam, da se poročilo o dejstvih v tem primeru ne bo brezskrbno zavrglo zaradi naključnih domnev tistih, ki je v tem stanju še nikoli niso videli.

GSAM 204.2Ko preide v vizijo, trikrat navdušeno vzklikne »Slava!«, kar odmeva in ponovno odmeva; drugi in še zlasti tretji vzklik sta šibkejša, a bolj vznemirljiva od prvega, glas pa spominja na nekoga, ki je precej daleč od tebe in se ravno izgublja iz sluha. Približno štiri ali pet sekund se zdi, da se sesede kot oseba v omedlevici ali kot nekdo, ki je izgubil moč; nato se zdi, da jo v trenutku preplavi nadčloveška moč, včasih se takoj dvigne na noge in hodi po sobi. Pogosto premika dlani in roke, kaže na desno ali levo, ko obrača glavo. Vsi ti gibi so izvedeni na izredno graciozen način. Ne glede na to, v kakšnem položaju je dlan ali roka, je nemogoče, da bi jo kdor koli premaknil. Oči ima vedno odprte, vendar ne mežika; glava ji je dvignjena in gleda navzgor, ne s praznim pogledom, ampak s prijetnim izrazom, ki se od običajnega razlikuje le v tem, da se zdi, kot da bi strmo gledala nek oddaljen predmet. Ne diha, vendar ji srce redno utripa. Njen izraz je prijeten, barva obraza pa je tako rdeča kot v njenem naravnem stanju.

GSAM 205V primerjavi z Danielovo izkušnjo

GSAM 205.1Njeno stanje glede dihanja, izgube moči in ponovne okrepitve, ko se je dotakne Božji angel, se popolnoma ujema z opisom, ki ga je podal prerok Daniel o svoji izkušnji v videnju, ko pravi: »In ostal sem sam in videl to veliko prikazen; in moči ni ostalo v meni in barva v licu se mi je izpremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel.« »Kajti kako more tega mojega gospoda hlapec govoriti s tem mojim gospodom? In odsedaj ni nič več moči v meni in sape mi ni ostalo. Tedaj se me zopet dotakne nekdo, ki je bil videti kakor človek, in me pokrepča. In veli: Ne boj se, mož dragi in ljubljeni! mir tebi, bodi močan, bodi, pravim, močan! In ko mi je govoril, sem bil pokrepčan in sem dejal: Govóri, gospod moj, kajti pokrepčal si me.«¹²

GSAM 205IZJAVE OČEVIDCEV

GSAM 205M. G. Kellogg, dr. med.

GSAM 205.2Glede stanja gospe White med vizijo je morda primerno navesti nekaj izjav očividcev. Prva je od M. G. Kellogga, dr. med., ki se sklicuje na prvo vizijo, ki se je zgodila v Michiganu 29. maja 1853 na srečanju v Tyroneju v okrožju Livingston. Pravi:—

GSAM 206.1»Sestra White je bila v videnju približno dvajset minut ali pol ure. Ko je vstopila v videnje, se je zdelo, da so vsi prisotni občutili Božjo moč in prisotnost, nekateri med nami pa smo dejansko čutili, kako je Božji Duh mogočno počival nad nami. Sobotno jutro okoli devete ure smo se udeleževali molitve in pričevanjskega srečanja. Brat White, moj oče in sestra White so se že pomolili, jaz pa sem ravno takrat molil. Ni bilo nobenega razburjenja, nobenih izrazov navdušenja. Vendar smo Boga iskreno prosili, naj s svojo prisotnostjo blagoslovi srečanje in naj blagoslovi delo v Michiganu. Ko je sestra White izustila tisti zmagoslavni krik ‚Slava! s-l-a-v-a-! s-l-a-v-a-!‘, ki ste ga tako pogosto slišali, ko vstopi v vizijo, je brat White vstal in obvestil prisotne, da je njegova žena v viziji. Potem ko je opisal, kako potekajo njene vizije, in da med njimi ne diha, je povabil vsakogar, ki je to želel, naj stopi naprej in jo pregleda. Dr. Drummond, zdravnik, ki je bil tudi pridigar adventistov prvega dne in ki je (preden jo je videl v viziji) trdil, da so njene vizije hipnotičnega izvora ter da ji lahko sam povzroči vizijo, je stopil naprej in po temeljitem pregledu zelo pobledel ter pripomnil: ‚Ona ne diha!‘

GSAM 206.2»Povsem prepričan sem, da takrat, ko je bila v viziji, ni dihala, niti v nobeni od številnih drugih vizij, ki jih je imela v moji prisotnosti. Izhod iz vizije je bil prav tako izrazit kot vstop vanjo. Prvi znak, da se je vizija končala, je bil, da je spet začela dihati. Prvi vdih je bil globok, dolg in poln, kar je kazalo, da so bila njena pljuča popolnoma prazna. Po prvem vdihu je minilo nekaj minut, preden je naredila drugega, ki je pljuča napolnil prav tako kot prvi; nato je sledila dvominutna pavza in tretji vdih, po katerem je dihanje postalo naravno.« Podpisano: »M. G. Kellogg, dr. med., Battle Creek, Mich., 28. december 1890.«

GSAM 207F. C. Castle

GSAM 207.1Navajamo naslednjo izjavo osebe, ki je bila priča zdravniškemu pregledu gospe White med vizijo v Stoweu, Vermont, poleti leta 1853. Pravi:—

GSAM 207.2»Prisoten je bil zdravnik, ki jo je pregledal tako, kot mu je narekovala njegova modrost in znanje, da bi ugotovil vzrok za to pojavitev. Vžgano svečo so držali blizu njenih oči, ki so bile široko odprte; niti ena mišica v očesu se ni premaknila. Nato je preveril njen utrip in tudi njeno dihanje, vendar ni bilo nobenega dihanja. Rezultat je bil, da se je prepričal, da tega ni mogoče pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi načeli.« Podpisano: »F. C. Castle.«

GSAM 207D. H. Lamson

GSAM 207.3Naslednja pričevanja se nanašajo na pregled, opravljen medtem, ko je bila gospa White v viziji, na srečanju v domu pastorja Jamesa Whitea na Monroe Street v Rochesterju, New York, 26. junija 1854:—

GSAM 207.4»Takrat sem bil star sedemnajst let. Zdi se mi, da skoraj še slišim tiste vznemirljive vzklike ‚S-l-a-v-a!‘, ki jih je izgovorila. Nato se je spustila nazaj na tla, ne da bi padla, ampak se je nežno spustila, in jo je podprl v rokah eden od spremljevalcev. Vstopila sta dva zdravnika, starec in mladenič. Brat White je vztrajal, naj sestro White natančno pregledata, kar sta tudi storila. Prinesli so ogledalo in eden od njiju ga je držal nad njenimi usti, medtem ko je govorila; a kmalu sta to opustila in rekla: ‚Ne diha.‘ Nato sta medtem, ko je govorila, natančno pregledala njena rebra, da bi našla kakšen znak globokega dihanja, a ga nista našla. Ko sta zaključila ta del pregleda, se je dvignila na noge, še vedno v videnju, visoko dvignila Sveto pismo, listala od odlomka do odlomka in pravilno citirala, čeprav so njene oči gledale navzgor in stran od knjige.

GSAM 208.1»Imela je videnje sedmih zadnjih nadlog. Nato je videla zmago svetnikov, in njen zmagoslavni krik se mi zdi, da ga slišim še danes. O teh dejstvih prostovoljno pričujem.« Podpisano: »Pastor D. H. Lamson, Hillsdale, Mich., 8. februar 1893.«

GSAM 208Gospa Drusilla Lamson

GSAM 208.2Še eno pričevanje o istem zdravniškem pregledu je podala gospa Drusilla Lamson, vdova bratranca pastorja Lamsona in vodja sanatorija v Clifton Springsu, N.Y. Ko govori o srečanju 26. junija 1854, pravi:—

GSAM 208.3»Spominjam se srečanja, ko je bil opravljen poskus, namreč da bi preverili, kar je brat White pogosto trdil, da sestra White med vizijo ni dihala, vendar se ne morem spomniti imena zdravnika, ki je bil prisoten... Verjetno je bil to doktor Fleming, saj je bil on zdravnik, ki so ga včasih poklicali za nasvet. Vendar je zdaj že umrl. Lahko rečem le toliko, da je bil poskus opravljen in da na ogledalu ni bilo videti nobenega znaka dihanja.« Podpisano: »Drusilla Lamson, Clifton Springs, N.Y., 9. marec 1893.«

GSAM 208.4Še eno pričevanje nekoga, ki je bil prisoten ob zgoraj omenjeni priložnosti:—

GSAM 208David Seeley

GSAM 208.5»S tem potrjujem, da sem prebral zgornja pričevanja Davida Lamsona in gospe Drusille Lamson o izjavi zdravnika ob pregledu gospe E. G. White, ko je bila v viziji, 26. junija 1854. Bil sem prisoten na tem srečanju in sem bil priča pregledu. Strinjam se s tem, kar sta navedla brat in sestra Lamson, in bi še dodal, da sta pregled opravila doktor Fleming in še en mlajši zdravnik. Ko je gospa White vstala na noge, kot sta navedla, in citirala odlomke iz Svetega pisma, je doktor Fleming zahteval prižgano svečo. To svečo je držal čim bližje njenim ustnicam, ne da bi jo opekel, in v neposredni liniji z njenim dihom, v primeru, da bi dihala. Plamen se ni niti najmanj zamajal. Zdravnik je nato poudaril: ‚To je dokončno potrdilo, v njenem telesu ni diha.‘« Podpisano: »David Seeley, Fayette, Iowa, 20. avgusta 1897.«

GSAM 209Gospod in gospa A. F. Fowler

GSAM 209.1Naslednje izjave se nanašajo na pregled, opravljen medtem ko je gospa White imela videnje v dvorani Waldron’s Hall v Hillsdaleu, Michigan, februarja 1857. Doktor Lord, zdravnik iz Hillsdalea s petdesetletno prakso, je opravil izredno skrben pregled, o katerem navajam naslednja pričevanja:—

GSAM 209.2»Bili smo prisotni, ko je (februarja 1857) sestra E. G. White imela videnje v dvorani Waldron’s Hall v Hillsdaleu. Dr. Lord je opravil pregled in rekel: ‚Njeno srce bije, vendar ni dihanja. Življenje je prisotno, vendar pljuča ne delujejo; tega stanja ne morem pojasniti.‘« Podpisano: »A. F. Fowler, gospa A. F. Fowler, Hillsdale, Michigan, 1. januar 1891.«

GSAM 209C. S. Glover

GSAM 209.3Tukaj je navedena še ena izjava v zvezi z isto vizijo:—

GSAM 209.4»Bil sem prisoten, ko je sestra White imela zgoraj omenjeno videnje v dvorani Waldron’s Hall v Hillsdaleu. Poleg zgoraj navedene izjave sem slišal zdravnika reči, da je bilo stanje sestre White v videnju ‚zunaj njegovega razumevanja‘. Prav tako je rekel: ‚V tem je nekaj nadnaravnega.‘« Podpisano: »C. S. Glover, Battle Creek, Mich., 19. januar 1891.«

GSAM 209Gospod in gospa Carpenter

GSAM 209.5Tukaj je tretja izjava o istem primeru:—

GSAM 209.6»S tem potrjujeva, da sva bila prisotna v dvorani Waldron’s Hall v Hillsdaleu, v Michiganu, februarja 1857, ko je gospa E. G. White imela videnje in jo je v tem stanju pregledal dr. Lord, ter da sva slišala njegovo javno izjavo v zvezi s tem primerom, kot sta jo zgoraj navedla brat in sestra Fowler.« Podpisano: »W. R. Carpenter, Eliza Carpenter, Noblesville, Indiana, 30. avgusta 1891.«

GSAM 210D. T. Bourdeau

GSAM 210.1Vašo pozornost bi rad usmeril na preizkus, ki je bil opravljen, medtem ko je gospa White imela videnje v Buck’s Bridgeu, okrožje St. Lawrence, New York:—

GSAM 210.2»28. junija 1857 sem prvič videl sestro Ellen G. White v videnju. Nisem verjel v videnja; toda ena od okoliščin, ki jih lahko omenim, me je prepričala, da so bila njena videnja od Boga. Da bi se prepričal, ali diha ali ne, sem najprej položil roko na njen prsni koš dovolj dolgo, da sem ugotovil, da se pljuča niso dvigala bolj, kot bi se, če bi bila truplo. Nato sem roko položil čez njena usta in ji s palcem in kazalcem stisnil nosnice, tako da ji ni bilo mogoče izdihniti ali vdihniti zraka, četudi bi to želela. Tako sem jo držal z roko približno deset minut, dovolj dolgo, da bi se v običajnih okoliščinah zadušila; ta preizkušnja pa nanjo ni niti najmanj vplivala. Odkar sem bil priča temu čudovitemu pojavu, nisem niti enkrat pomislil, da bi dvomil v božanski izvor njenih videnj.« Podpisano: »D. T. Bourdeau, Battle Creek, Mich., 4. februar 1891.«

GSAM 210Zdravnik, ki je duhovni medij, preizkuša vizijo

GSAM 210.3Omenil bom še en medicinski pregled, ki sem ga videl v Parkvillu, okrožje St. Joseph, Michigan, 12. januarja 1861.

GSAM 210.4Ob koncu pridige, ki jo je gospa White imela pred številnim zbranim občestvom v adventistični molilnici, je Božji blagoslov v izjemni meri počival nad njo, in medtem ko je sedela na stolu, jo je prevzelo videnje. Med prisotnimi je bil tudi doktor Brown, fizično krepak in močan moški, ki je bil duhovni medij. Trdil je, da so njene vizije enake duhovnemu medijstvu in da bi jo, če bi imela vizijo v njegovi prisotnosti, lahko v eni minuti iz nje izvlekel. Vsi, ki so to želeli, so bili povabljeni, naj stopijo naprej in se s pregledom sami prepričajo o njenem stanju med vizijo. Zdravnik je stopil naprej, a še preden je pregled sploh napol končal, je postal smrtno bled in se tresel kot list na topolu. Pastor White je rekel: »Ali bo zdravnik poročal o njenem stanju?« Odgovoril je: »Ne diha,« in se hitro odpravil proti vratom. Tisti pri vratih, ki so vedeli za njegovo hvalisanje, so rekli: »Vrni se in stori, kar si obljubil; spravi to žensko iz vizije.« V veliki razburjenosti je zgrabil kljuko na vratih, a mu niso dovolili, da bi jih odprl, dokler ga tisti ob vratih niso vprašali: »Doktor, kaj je?« Odgovoril je: »Samo Bog ve; spustite me iz te hiše;« in odšel je.

GSAM 211.1Bilo je očitno, da duh, ki je vplival nanj kot na medija, ni bil nič bolj miren v prisotnosti moči, ki je v videnju obvladovala gospo White, kot so bili obsedeni v časih Odrešenika, ki so vprašali: »Si li sem prišel, da bi nas pred časom mučil?«¹³

GSAM 211.2V tej okoliščini je mogoče opaziti podobnost z izkušnjo, ki jo je zapisal prerok Daniel. Ko je vstopil v videnje po Gospodovem Duhu, so bili prisotni Kaldejci – pogani, ki tega Duha niso poznali – močno prestrašeni in so »zbežali ter se skrili«.¹⁴

GSAM 211Gospodična Harmon je bila pozvana, naj pripoveduje o svojih videnjih

GSAM 211.3Približno en teden po svoji prvi viziji je gospodična Harmon na srečanju v hiši svojega očeta doživela drugo vizijo, v kateri je prejela poziv, naj drugim razkrije tisto, kar ji je bilo razodeto. Bila je v veliki zadregi, kako naj izpolni Gospodovo naročilo. Njeno zdravje je bilo tako slabo, da je dejansko trpela telesne bolečine, in po vsem sodeč ji je ostalo le še malo časa življenja. Imela je komaj sedemnajst let, bila je drobna in krhka, nevajena družabnosti ter po naravi tako plašna in zadržana, da ji je bilo boleče srečevati neznance. Več dni zapored in dolgo v noč je goreče molila, da bi se to breme odstranilo in preneslo na nekoga drugega, ki bi ga lažje nosil. Toda luč dolžnosti se ni nikoli spremenila, besede angela pa so neprestano odmevale: »Razkrij drugim, kar sem ti razodel.«

GSAM 212.1Medtem ko je bila v tem zmedenem duševnem stanju, se je gospodična Harmon udeležila še enega srečanja, ki je potekalo v hiši njenega očeta. Na tem srečanju so se vsi zbrani združili v goreči molitvi zanjo, ona pa se je še enkrat posvetila Gospodu in se počutila pripravljena, da jo uporabi za svojo slavo. Med molitvijo se je gosta tema, ki jo je obdajala, razblinila; in kot je kasneje povedala, je proti njej prišla svetla luč, podobna ognjeni krogli, in ko je padla nanjo, so ji moči popustile in se ji je zdelo, da je v prisotnosti Jezusa in angelov. Ponovno se je ponovilo: »Povej drugim, kar sem ti razodel.« Rekla je, da je iskreno prosila, naj jo, če mora iti in povedati, kar ji je Gospod pokazal, obvarujejo pred prevzetnostjo. Nato ji je angel povedal, da je bila njena molitev uslišana in da bo, če bi ji grozila vzvišenost, prizadeta z boleznijo. Angel ji je rekel: »Če boš zvesto posredovala sporočilo in vztrajala do konca, boš jedla sad dreva življenja in pila iz reke vode življenja.«

GSAM 212Obisk gospodične Harmon v mestu Poland v zvezni državi Maine

GSAM 212.2Gospodični Harmon je bilo razodeto, da mora oditi v Poland v zvezni državi Maine in tam pripovedovati o svoji viziji. Dan po tej tretji viziji je, nepričakovano za vse, njen svak pripeljal pred vrata očetove hiše in ji predlagal, da jo odpelje v Poland. Medtem ko je bila tam, je organizirala srečanje, na katerem je pripovedovala o viziji. Hazen Foss¹⁵, ki je bil v obupu, se ni dal prepričati, da bi se udeležil srečanja, toda z ušesom ob vratih zunaj je slišal, kako je pripovedovala o svoji viziji, in rekel: »Vizija, ki jo je opisala, je tako podobna tisti, ki mi je bila pokazana, kot bi lahko dve osebi opisali isto stvar.« Naslednje jutro je nepričakovano srečal gospodično Harmon in ji rekel, naj »zvesto nosi to breme in pripoveduje pričevanja, ki ji jih bo dal Gospod, in Bog je ne bo zapustil«. Drugim je rekel: »To je orodje, na katerega je Gospod naložil to breme.« On bi to zagotovo moral vedeti, saj je videl osebo v videnju, v katerem mu je bilo rečeno, da mu je bilo to breme »odvzeto«.

GSAM 213.1Delo gospodične Harmon je od takrat naprej obsegalo potovanje od kraja do kraja po državah Nove Anglije, kjer je pripovedovala, kar ji je bilo razodeto. V nekaterih primerih ji je bilo v videnju rečeno, kam naj gre, in tudi, na kakšne težave bo naletela. Njena sporočila so bila predvsem opomini tistim, ki so se nagibali k nauku o duhovnem prihodu Kristusa, ter spodbuda vsem, naj se držijo preteklih izkušenj.

GSAM 213.2O svoji izkušnji pravi: »Nekateri so se popolnoma vzdržali dela in izključili iz skupnosti vse tiste, ki niso sprejeli njihovih stališč o tej točki... Bog mi je te zmote razodel v videnju in me poslal k svojim zablodlim otrokom, da jih razglasim; toda mnogi med njimi so sporočilo popolnoma zavrnili in me obtožili, da se prilagajam svetu. Po drugi strani so mi adventisti po imenu očitali fanatizem, in bila sem napačno, nekateri pa celo zlobno, predstavljena kot vodja fanatizma, ki sem ga pravzaprav poskušala odpraviti.«¹⁶ O tem bomo podrobneje izvedeli v naslednjem poglavju.