2. poglavje — Razkritje načrta odrešitve

GSAM 38.1»Predolgo upanje dela srce bolno, življenja drevo pa je želja, ki se izpolni.«¹ »Kajti tako pravi Gospod nad vojskami: Še enkrat, malo časa še, pa potresem nebo in zemljo in morje in suhoto; in potresem vse poganske narode, in pride Želeni vseh narodov, in to hišo napolnim s slavo, pravi Gospod nad vojskami.« (dobesedni prevod KJV)²

GSAM 38.2Od takrat, ko je bil Adam izgnan iz Edena in od drevesa življenja, so besede, naslovljene na Satana v zvezi s potomcem žene – »to ti stare glavo« –, dajale upanje na končni poraz hudiča, na razbitje njegovih zvijačnih načrtov in na vrnitev k drevesu življenja. Pričakovani – obljubljeni Potomec – je tako postal »Želeni vseh narodov«.

GSAM 38.3V zgornjem citatu iz Hagaja se zdi, da je prihod tega Želenega povezan s časom, ko bo Gospod pretresel tako nebesa kot zemljo. Pavel je v pismu Hebrejcem to pretresanje umestil v prihodnost in rekel: »Še enkrat potresem ne samo zemlje, ampak tudi nebo“. To: „še enkrat“ pomeni premembo tistega, kar je bilo potreseno kakor kaj narejenega, da ostane, kar je nepotreseno. Zato, ker prejemamo kraljestvo nepotresljivo, imejmo milost, po kateri služimo po volji Bogu, s svetim strahom in grozo.«³ To besedilo o enem pretresu, ki še pride, se zdi, da ga postavlja v tesno povezavo s končno vzpostavitvijo Božjega kraljestva pod Kristusom, obljubljenim Potomcem, »Željo vseh narodov«.

GSAM 39.1Obnovo, ki se bo uresničila skozi Kristusa, lahko v teh zadnjih dneh jasno vidijo vsi, ki imajo pred seboj odprto celotno Sveto pismo. Pri starih ni bilo tako. Gospodova beseda je prišla k njim »zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, ukaz na ukaz, nekoliko tu, nekoliko tam«.⁴ Tako je bilo tudi pri razodetju načrta odrešitve, ki jim je bil podan, podobno poti pravičnih, »kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do popolnega dne«.⁵ Zato je zelo zanimivo na kratko slediti postopnemu razkrivanju tega načrta njegovemu starodavnemu ljudstvu.

GSAM 39Odlog sprva ni bil razkrit

GSAM 39.2Gospod ni takoj odložil njihovega upanja in jim s tem, da bi jim razkril dejstvo, da bo minilo več sto let, preden bodo dosegli izpolnitev svojih upanj v obljubljenem Potomcu, povzročil bolečino v srcu. Iz zabeleženih dejstev sklepamo, da jim je bilo dovoljeno misliti, da bo prvi rojen otrok tisti Potomec: in da bo zelo kmalu, na nek način, Eden obnovljen in da bodo spet imeli dostop do drevesa življenja. Ko se je rodil Kajn, je Eva vzkliknila: »dobila sem moža s pomočjo Gospoda.«⁶ Nekateri hebrejski učenjaki pričajo, da se dobesedno in v celoti preveden besedilni odlomek glasi: »Dobila sem moža, Gospoda.« (dobesedni prevod) To pomeni: Tukaj je Potomec, ki bo opravil to veličastno delo premagovanja Satana. Ni nobenega zapisa o takšnem izrazu s strani Eve, ko se je rodil Abel. Lahko bi domnevala – in seveda bi tudi – da je prav prvorojenec tisti, ki bo izpolnil obljubo. Kako so se morala njena upanja sesuti, celo umreti, ko se je razvijal Kainov značaj in je bila priča njegovemu zlonamernemu ravnanju, ki je nazadnje pripeljalo do umora njegovega brata. Preden je bil Abel umorjen, sta morala prejeti nekaj razsvetljenja in znanja o prihodnji žrtvi, ki naj bi bila darovana v njunem imenu; kajti Abel je, kot mu je bilo božansko naročeno, prinesel svoje jagnje v daritev, medtem ko je Kain, ki je bil poučen enako kot njegov brat, prinesel daritev iz plodov zemlje, in to celo prepleteno z duhom jeze in ljubosumja. Abelova daritev je bila bolj sprejemljiva kot Kainova, saj je bila darovana »iz vere«, in o njej Pavel piše: »govori še, dasi je umrl.«⁷

GSAM 40Ali je Set tisti potomec?

GSAM 40.1Po Abelovi smrti se je rodil Set, ko se je upanje ponovno obudilo; »kajti Bog,« je rekla Eva, »mi je določil drugo potomstvo namesto Abela, ki ga je Kain ubil.«⁸ Kasneje je bil Set uvrščen v rodovnik Adama. (Glej Prvo Mojzesovo knjigo 5:3.) Kain, pravi prvorojenec, ni uvrščen v rodovnik. Zelo verjetno je Eva domnevala, da je Set zdaj obljubljeni Potomec. Iz zapisa je razvidno, da so se ljudje po Setovem rojstvu začeli imenovati po imenu Gospoda. (Glej opombo k 1. Mojzesovi knjigi 4:26.) Morda so to storili na podlagi domneve, da je Set tisti, ki bo končni vladar, Gospod, in bo strmoglavil Satanovo uzurpirano vladavino.

GSAM 40Upanje, osredotočeno na Noeta

GSAM 40.2V kratkem zapisu dogodkov od Adamovih časov do Noetovega rojstva je podano le malo več kot rodovnik človeškega rodu. Ob Noetovem rojstvu (»pravični«, opomba) se je upanje ponovno obudilo in ljudje so rekli: »ta nas bo tolažil ob delu našem in ob trudu naših rok, ki nam ga prizadeva zemlja, katero je proklel Gospod.«⁹ Božja beseda molči o tem, kako ali na kakšen način so pričakovali tolažbo; vendar pa so gojili upanje, da se bo prekletstvo nad zemljo na nek način ublažilo. Znanje o nepravičnosti, ki je vladala v Noetovih dneh, ko so ljudje svet tako napolnili z grehom in nasiljem, da je potop izbrisal človeško raso s površja zemlje in sta uničenju ušla le Noe in njegova družina; ter dejstvo, da je imel sto dvajset let časa, da svet opozori na bližajoče se uničenje, jim je bilo vse prikrito.

GSAM 41Izgradnja Babila

GSAM 41.1Po potopu so bili ljudje prek Noeta poučeni, naj ponovno naselijo zemljo; toda ko so se začeli množiti, so zavrnili Gospodov načrt, da bi jim vladal. Nimrod je ustanovil kraljestvo Babel (kasneje imenovano Babilon, prvo od zemeljskih vlad).¹⁰ Nekaj časa kasneje so ljudje začeli graditi stolp v Babelu, da bi si ustvarili slavo in preprečili, da bi se razpršili po svetu, kar je bilo ravno nasprotno temu, kar jih je Gospod prek Noeta naučil. Namesto da bi potrpežljivo čakali, da Gospod izpolni svoje namene, so zadevo vzeli v svoje roke, ko je Bog zmešal njihov jezik in so se tako razpršili.

GSAM 41Abraham kot dedič sveta

GSAM 41.2Če sledimo kratkemu zapisu do desetega potomca Noeta, pridemo do poklica Abrahama, kateremu je Gospod rekel: »Vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj. In naredim seme tvoje kakor prah zemlje: ako more kdo prah zemlje sešteti, sešteje tudi tvoje seme. Vstani, obhodi deželo to po dolgosti njeni in po širokosti, zakaj dati ti jo hočem.«¹¹ Kljub tej obljubi Abrahamu, da bo imel deželo v lasti, mu je Gospod zagotovil, da bo umrl. Pavel pravi, da je odšel na »kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino«.¹² To vprašanje o izpolnitvi obljube je bilo Abrahamu nedvomno pojasnjeno v Božjem videnju, saj je čakal »mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog«.¹³ V Pismu Rimljanom 4:13 je navedeno, da je bila obljuba, »da bode dedič sveta«; ne v njegovem sedanjem stanju, ampak prej ali slej, ko bo ponovno oživel.

GSAM 42.1S človeškega vidika Abraham ni mogel razumeti, kako bi lahko bilo obljubljeno seme njegov lastni potomec. Zato je predlagal, da bi za seme imenovali Eliezerja, njegovega upravitelja. Gospod je rekel: Ne, tako ne bo; ampak bo tisti, ki »pride iz osrčja tvojega«. Zdaj mu Gospod začne razkrivati, da se končno delo njegovega potomstva ne bo uresničilo takoj. Rekel je Abrahamu, da »bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let. … Toda ti odideš k očetom svojim v miru, pokopan boš v lepi starosti.«¹⁴

GSAM 42.2Abrahamova žena je predlagala nespameten načrt, da bi pospešila izpolnitev obljube; toda ko se je rodil Izak, pravi sin Abrahama in Sare, njegove zakonite žene, je Gospod rekel o Izmaelu in njegovi materi Hagar: »Izženi to sužnjo in njenega sina.«

GSAM 42.3V preizkušnji Abrahamove vere, ko je moral žrtvovati Izaka na oltarju, se je naučil lekcije o vstajenju mrtvih. O njem je zapisano: »ker je pomislil, da more Bog zbujati [Izaka] tudi iz mrtvih; zaradi tega ga je tudi prejel kakor od mrtvih obujenega.«¹⁵

GSAM 42Pravo seme

GSAM 42.4Abraham je bil nekoč poučen, da bo pravo Seme, skozi katerega bodo blagoslovljeni vsi narodi, čeprav bo po mesu iz njegovega potomstva, v resnici Božji Kristus; kajti Gospod mu ni rekel: »‚In semenom‘, kakor da bi jih bilo več, temuč kakor za enega: ‚In semenu tvojemu‘, ki je Kristus.«¹⁶ Apostol Pavel je o tem rekel: »Ker pa je pismo naprej videlo, da Bog iz vere opravičuje pogane, je naprej oznanilo Abrahamu blagovestje: ‚V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi‘.«¹⁷ Obljuba, dana Abrahamu, je bila obnovljena Izaku in njegovemu potomstvu,¹⁸ pa tudi Jakobu.¹⁹

GSAM 42.5Ker je Jakob imel dvanajst sinov, se zdaj seveda poraja vprašanje: prek katerega se lahko sledi rodovniku pravega Potomca? V navdihnjenem pričevanju, ki ga je Jakob podal o svojih sinovih, je bila zadeva rešena: »Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed nog njegovih, dokler ne pride Šilo, in njemu bode pokorščina narodov.«²⁰ V izpolnitev tega je dobro tukaj opozoriti, da so Izraelci, čeprav so bili podvrženi različnim narodom, smeli imeti svoj Sanhedrin. Tako je imel Juda – pleme Judov, poimenovano po Judu – nekaj besede v njihovi vladi, dokler ni Šilo (Kristus) dejansko prišel.

GSAM 43Skriti čas

GSAM 43.1Patriarhi so imeli nekaj znanja o obnovi in obljubljenem Potomcu; toda kdaj bo prišel ali koliko časa bo še do njegovega prihoda, jim je bilo še vedno skrito. Ko se je Jakobovo potomstvo v Egiptu množilo in jih je asirski faraon (Izaija 52:4) – ki »ni poznal Jožefa«²¹ – zatiral, so se njihove misli naravno vrnile k 400 (v resnici 430) letom, ki so bila omenjena Abrahamu kot obdobje, ki zajema njihove stiske in bivanje kot tujci, v upanju, da bo osvoboditev od tega prinesla obljubljeno dediščino.

GSAM 43.2Ko se je rodil Mojzes, sta njegova starša videla, da »je dete zalo«.²² Verjetno jima je bilo razodeto, da bo pod Božjim vodstvom postal Izraelov osvoboditelj iz njihovega krutega suženjstva. Nedvomno je bilo to spoznanje posredovano tudi Mojzesu; kajti ko se je pri štiridesetih letih v celoti odločil, da bo šel z zatiranimi Izraelci in trpel stiske z njimi, namesto da bi bil imenovan sin faraonove hčere in dedič egiptovskega prestola,²³ in ko je začel zagovarjati stvar svojega ljudstva ter v njihovo obrambo ubil Egipčana, se je zelo čudil, da niso prepoznali njegovega dela; »Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje.«²⁴

GSAM 44.1Ko je prišel Gospodov čas, da Izraelci zapustijo Egipt, so odšli, in to točno na dan, ki je bil napovedan. 2. Mojzesova knjiga 12:40, 41. Mojzesa niso mogli šteti za svojega končnega vladarja in potomca, kateremu je bila dana obljuba, saj je bil iz plemena Levi, in ali ni Jakob v svoji navdihnjeni napovedi razglasil, da bo Juda njihov vladar, dokler ne pride Šilo?

GSAM 44»Videl ga bom, a ne zdaj.«

GSAM 44.2Ko so bili Izraelci na poti v Kanaan, je Balak, kralj Moaba (potomec Lota), poklical Balaama, naj prekolne Izrael. Gospod je njegovo prekletstvo spremenil v blagoslov, skozi katerega so prejeli dodatno razsvetljenje, namenjeno temu, da bi odpravilo misel, da bo končna osvoboditev od Satanove uzurpacije prišla takoj ob njihovem vstopu v Kanaan. Sveto pismo o tem poroča, da je Balaam v Božjem videnju rekel: »Vidim jo, ali ne sedaj, gledam jo, a ne odblizu: zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela, ki potare obedve strani Moabcem in razdere vse sinove hruma.«²⁵

GSAM 44.3O tem številnem potomstvu, ki je izšlo iz Abrahama, Pavel govori takole: »Zato se jih je tudi od enega, in to takega, čigar telo je bilo omrtvelo, rodilo mnogo kakor zvezd na nebu in brez števila kakor peska ob morskem bregu. V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temuč so jih oddaleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji.«²⁶

GSAM 44.4Srcu Izraela ni bilo treba omagati ali obupati zaradi Balaamove napovedi, da izpolnitev njihovega upanja »ni zdaj« niti »blizu«; kajti Gospod je že malo pred tem preroštvom z lastnim življenjem zagotovil, da bo slavno stanje končno prišlo. Prek Mojzesa je rekel: »Ali zares, kakor živim in kakor bo slave Gospodove napolnjena vsa zemlja.«²⁷ V dneh preroka Habakuka, 863 let kasneje, je bila ista resnica ponovno poudarjena, vendar je bila omenjena kot dogodek, ki je še pred nami: »kajti zemlja bode polna spoznanja slave Gospodove, kakor vode pokrivajo morja globočino.«²⁸

GSAM 45Služba v svetišču kot tip resničnega

GSAM 45.1Ko je Gospod Izraelce izpeljal iz Egipta, je pred vsem taborom razglasil svoj zakon moralnih zapovedi in jim dal njegov prepis na kamnu, vklesan z njegovim lastnim prstom, da bi bili nenehno usmerjeni k tistemu Odrešeniku, ki se bo na koncu žrtvoval zanje; in da bi bili njihovi grehi očiščeni po zaslugi njegove dragocene krvi, je dal v puščavi postaviti svetišče. Mojzes je bil opozorjen, naj ta šotor ali svetišče v celoti zgradi točno po vzorcu, ki mu ga je Gospod pokazal na gori.²⁹ Bogoslužje v tem svetišču je bilo senca resničnega Kristusovega bogoslužja v nebeškem svetišču.³⁰ Medtem ko je bil Božji namen pri daritvah in žrtvovanjih v svetišču, da pred ljudmi ohrani senco »prihodnjih dobrot«,³¹ je bil Satanov namen, da bi ljudi pripeljal do tega, da bi gledali na samo daritev namesto na Kristusa in njegovo dejansko delovanje, za katero je bila ta le primer. Tako je skušal ljudi pripeljati do tega, da bi za odrešitev zaupali v svoja lastna dela.

GSAM 45.2Gospodov namen je bil, da bi bil vladar svojega ljudstva – Izraelcev –, da bi se boril v njihovih bitkah in podjarmil narode. Imel je svoj način vladanja, kot kaže naslednji odlomek: »Pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanski, jim je razdelil v dediščino njih zemljo. In potem jim je dajal sodnike kakih štiristo in petdeset let do Samuela proroka.« (dobesedni prevod KJV)³²

GSAM 45Izrael zahteva kralja

GSAM 45.3Izraelci očitno niso marali Gospodovega načina vladanja. Vendar pa je bil njegov namen in njegova volja, da bi bili posebno ljudstvo, ločeno od vseh drugih okoli njih. Če bi strogo sledili njegovim navodilom, bi narodi celo rekli o njih: »Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod! Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je Gospod, Bog naš, kadarkoli ga kličemo?«³³

GSAM 46.1V svojem nezadovoljstvu so prosili Samuela, naj jim imenuje kralja, in Gospod je rekel Samuelu, da so zavrgli »mene, da ne bi jim bil kralj.«³⁴ Spet so rekli Samuelu, tokrat nekoliko bolj odločno: »Postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor imajo vsi narodi.«³⁵ Samuel jim je skrbno razložil, kakšno zatiranje bi jih doletelo, če bi imeli kralja, toda »ljudstvo pa se brani poslušati glas Samuelov, in reko: Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti, da bodemo tudi mi kakor vsi drugi narodi ter da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi boje naše.«³⁶

GSAM 46.2Tako so imeli kralje, ki so jim vladali približno petsto let, najprej kot eno kraljestvo pod Savlom, Davidom in Salomonom; nato pa razdeljeno na dve kraljestvi, Izrael in Juda. Le redki med njihovimi kralji so bili dobri in pravični, večina pa jih je bila hudobnih in je vodila ljudstvo v malikovanje in grobe krivice. Tako je bilo ljudstvo ne le podobno okoliškim narodom v tem, da je imelo kralja, ampak jim je bilo podobno tudi v nepravičnosti, v tem, da je zapustilo Boga svojih očetov ter častilo idole in nebeške vojske.

GSAM 46.3Gospod je o tej kraljevski vladavini skozi usta preroka Hozeja rekel: »Tvoja poguba je, o Izrael, da si zoper mene, zoper pomoč svojo. Kje je sedaj kralj tvoj, da te reši po vseh mestih tvojih, in kje so sodniki tvoji, ki si rekel o njih: Daj mi kralja in kneze! Dal sem ti kralja v jezi svoji in sem ga vzel v srdu svojem.«³⁷

GSAM 47Padec kraljestva

GSAM 47.1To kraljevsko vladanje se je nadaljevalo, dokler Kaldejci niso zažgali Jeruzalema, odnesli svetiščne posode in odpeljali Judovo ljudstvo v ujetništvo v Babilon, kjer so ostali sedemdeset let, kakor je bilo napovedano proti njim. Ob prenehanju tega monarhičnega vladanja je Gospod prek preroka Ezekiela rekel Zedekiju, njihovemu zadnjemu kralju: »Ti pa, skrunilec svetega, brezbožnik, knez Izraelov, čigar dan je prišel ob času, ko se krivičnosti naredi konec, tako pravi Gospod Jehova: Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bode več tako. Nizko [vladar Babilona] bodi povišano in visoko [ta zelo samopovzdignjeni vladar Judovega plemena] ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bode več — dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.«³⁸

GSAM 47.2Ta zakoniti vladar, pravi Potomec, je Kristus. O njem je prerok Mihej zapisal: »Ti, stolp črede, hrib hčere sionske, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo [vladavina nad zemljo, obnovljena v Kristusu], kraljestvo hčere jeruzalemske.«³⁹

GSAM 47.3Ko je Izrael izgubil žezlo, je prešlo v roke babilonskega kralja. Ker so bili zaporedoma pod vladavino Medo-Perzije, Grčije in Rima, je bilo kraljestvo trikrat prevrnjeno. V času vladavine cesarja Avgusta, rimskega cesarja, se je rodil Kristus, zakoniti dedič Davidovega prestola – pravi Potomec žene, Abrahama in Davida – in to na način, ki je bil napovedan.

GSAM 47.4Da bi ljudstvo vedelo, da je zakoniti Vladar, pravi Potomec, več kot navaden smrtnik s kratkotrajnim kraljestvom, je Gospod navdihnil psalmista, naj napiše: »Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje. Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu ostani zvesta. In postavim seme njegovo, da večno traja, in prestol njegov kakor dnevi nebes.« »Večno bodi seme njegovo in prestol njegov kakor solnce pred mano. Kakor luna bode stanoviten vekomaj. In priča v nebeških višavah je zvesta.«⁴⁰

GSAM 48.1V Izaijevi preroški besedi o tem Vladarju nadalje beremo naslednje: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo, in ime njegovo se bo imenovalo : Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.«⁴¹

GSAM 48Vnebovzetje Enoha in Elija

GSAM 48.2Zabeleženi so primeri oseb v davnih časih, ki so bile vzete v nebesa, ne da bi okusile smrt. O Enohu, sedmem po Adamu, je zapisano, da je »hodil z Bogom; in ni ga bilo več, ker ga je Bog vzel.«⁴² »Po veri je bil Enoh umaknjen, da ni videl smrti, in ‚ni ga bilo najti, ker ga je Bog umaknil‘; kajti preden je bil umaknjen, je dobil pričanje, da ‚je Bogu po volji‘.«⁴³

GSAM 48.3Tudi ko sta Elija in Elizej hodila skupaj, »ko gresta še skupaj in se pogovarjata, glej, ognjen voz in ognjeni konji, ki ju ločijo narazen. In Elija je šel v viharju gori v nebesa. In Elizej je videl to in je klical: Oče moj, oče moj! Vozovi Izraelovi in jezdeci njegovi! In ni ga videl več.«⁴⁴

GSAM 48.4Enoh je o prihodu Kristusa kot sodnika vse zemlje prerokoval s temi besedami: »Glej, prišel je Gospod z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.«⁴⁵

GSAM 49Job je poučeval o Gospodovem prihodu

GSAM 49.1Job, ki naj bi živel v Mojzesovem času, je imel nekaj znanja o Kristusovem prihodu in vstajenju; kajti rekel je: »O da bi se zapisale besede moje, o da bi se začrtale v knjigo! Da bi jih v skalo vsekali z železnim pisalom in s svincem zalili za vekomaj! A jaz vem, da živi Odrešenik moj, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom; in ko bo za kožo mojo to telo strto, vendar bom gledal iz svojega mesa Boga, ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne bodem mu tujec.«⁴⁶

GSAM 49Davidov prestol – Gospodov prestol

GSAM 49.2Davidov prestol se je imenoval Gospodov prestol. »Salomon je zasedel prestol Gospodov kot kralj namesto Davida, očeta svojega.«⁴⁷ O njem [Davidu] je zapisano: »da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov, je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.«⁴⁸ O Kristusovem prihodnjem vladanju je še rečeno, da bo sedel na Davidovem prestolu. (Glej Izaija 9:7.) Spet: »Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega... Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje. Oznanim naj vam sklep: Gospod mi je rekel: Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil.«⁴⁹ Spet: »Rekel je Gospod mojemu Gospodu: ‚Sédi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje‘.«⁵⁰

GSAM 49Zmedeni Judje

GSAM 49.3Ti odlomki so zmedli Jude. Tu je bil problem, ki ga niso mogli rešiti: če ga je David imenoval Gospoda, kako je bil potem njegov sin? Kako je lahko bil otrok, rojen iz Davidovega semena, in hkrati Emanuel – Bog z nami? A vendar je Izaija, njihov lastni prerok, razglasil: »Devica bo spočela in rodila sina, in imenovala bo ime njegovo Imanuel.«⁵¹

GSAM 50.1Kristus je dobro vedel, s katerim vprašanjem bo utišal pritožljive farizeje, zato jih je vprašal: »Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov. Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi: ‚Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje‘. Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov?«⁵²

GSAM 50.2Na to temo se ponovno namiguje v Psalmu 45,6–7: »Prestol tvoj, o Bog, ostane vselej in vekomaj, pravičnosti žezlo je tvojega kraljestva žezlo. Ljubil si pravičnost in sovražil krivico, zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja pred tovariši tvojimi.«⁵³ Ob upoštevanju teh svetopisemskih odlomkov je judovsko ljudstvo gotovo imelo vzvišene predstave o značaju prihodnjega Vladarja in Obnovitelja. Drugače sploh ne bi moglo biti.

GSAM 50Potomec božanskega izvora

GSAM 50.3O Kristusu in njegovem rojstvu so bila dana natančna navodila, saj je Gospod prek preroka Mihe označil njegov božanski izvor in celo majhno vasico, v kateri naj bi se rodil: »In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil med tisoči Judovimi: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti« (opomba na robu: hebr., iz »dni večnosti«).⁵⁴

GSAM 50Božja prisotnost, ki se kaže v Šekini in oblaku

GSAM 50.4Kasneje v zgodovini Izraelcev, ko je Salomon dokončal gradnjo templja, za katerega je rekel, da mora biti izredno »veličasten«, se je Šekina Božje slave naselila med kerubini nad pokrovom skrinje zaveze. Po zapisu ob posvetitvi templja, ko so duhovniki prišli iz Svetega, »je oblak napolnil hišo Gospodovo, da niso mogli duhovniki stati, da opravljajo službo, spričo oblaka; kajti slava Gospodova je napolnila hišo Gospodovo.«⁵⁵ Gospodova prisotnost v tem templju se je ljudem razodela v oblaku slave. Gospod je ob tej priložnosti odgovoril na Salomonovo molitev in mu rekel: »Uslišal sem molitev tvojo in sebi izvolil to mesto za daritveno hišo.«⁵⁶

GSAM 51.1Ljudstvo je grešilo – se je podalo v malikovanje – in zato sta bila njihovo mesto in svetišče sedemdeset let v ruševinah. Po suženjstvu je bil tempelj ponovno zgrajen pod vodstvom Zerubabela. Čeprav je bil po veličastvu manjši od tistega, ki ga je zgradil Salomon, je Gospod o njem prek svojega preroka rekel: »Poslednja slava te hiše bode večja nego prva.«⁵⁷ To svetišče je olepšal Herod, v njegovih dvoriščih pa je poučeval Odrešenik. Prvo svetišče je imelo oblak slave, ki je predstavljal Gospoda, v drugo pa je vstopil sam Odrešenik, Stvarnik vseh stvari.

GSAM 51Veličastno vladanje Jesejevega potomca

GSAM 51.2Za tiste, ki so v Izaijevih dneh polni pričakovanja in nestrpno čakali, so bile podobe v njegovih preroštvih o veličastnih stvareh, povezanih s končnim odkupom, zagotovo vir moči in spodbude. Ta preroštva ponovno zelo jasno opisujejo rod, iz katerega naj bi prišel ta pričakovani Odrešenik, in sicer takole: »In mladika požene iz obsekanega debla Jesejevega, in odraslek iz korenin njegovih prinese sad; in duh Gospodov bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. In blagougodje njegovo bode v strahu Gospodovem; in ne bo sodil po videzu svojih oči, ne pravde odločeval po sluhu svojih ušes; temuč v pravičnosti bo sodil siromake in nepristranski bo odločeval pravdo krotkim na zemlji. In udari zemljo s šibo svojih ust in z dihom usten svojih usmrti krivičnika.«⁵⁸

GSAM 52Vstajenje, o katerem so poučevali preroki

GSAM 52.1Tudi prerok Izaija je poučeval o nauku o vstajenju mrtvih s temi tolažljivimi besedami: »Gospod nad vojskami napravi vsem ljudstvom na tej gori gostovanje z mastnimi jedili, gostovanje s čistim vinom, pojedino s tolstimi pitanci, z vinom, očiščenim droži. In na tej gori uniči tisto zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in tisti zastor, ki je razprostrt čez vse narode. Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jehova, obriše solze z obličij vseh in ljudstva svojega sramoto odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod. In poreko tisti dan: Glej, Bog naš je ta! čakali smo ga, da nas reši; ta je Gospod, ki smo ga čakali! Poskakovali bomo in se radovali zveličanja njegovega.«⁵⁹

GSAM 52Kraljestvo obnovljene zemlje

GSAM 52.2Isti prerok pravi, da bo to obnovljena zemlja, na kateri bo vzpostavljeno končno kraljestvo: »Zakaj, glej, jaz ustvarjam nova nebesa [atmosferska nebesa] in zemljo novo, in o prejšnjem ne bode spomina in ne pride več na misel [opomba na robu, hebr. ‚prišla v srce‘, to je, da bi po njih spet hrepeneli]. Ali veselite in radujte se vekomaj tega, kar jaz ustvarjam. Zakaj, glejte, jaz preustvarjam Jeruzalem v radost in ljudstvo njegovo v veselje. In radoval se bom nad Jeruzalemom in veselil se ljudstva svojega, in ne bo se več čul v njem joka glas, ne vpitja glas. Ne bode odondod [od trenutka, ko bo ustvarjena nova zemlja] več otroka, ki bi živel le malo dni [otroka s kratkim življenjem], ne starca, ki bi ne dopolnil svojih dni [prezgodnja starost]; kajti kdor umre stoleten, bode še mladenič [v časih, ko so ljudje dosegali življenjsko dobo devetsto let, so otroci lahko bili stari sto let], a grešnik, sto let star [v poznejših letih stoletnega življenja], bo proklet. [Tisti, ki umrejo ob nastanku nove zemlje, so tisti, ki so žrtve ‚pogube brezbožnih ljudi‘. 2. Petrov 3:7.] In zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. Ne bodo zidali, kdo drugi pa prebival, ne bodo sadili, kdo drugi pa užival; zakaj kakor so dnevi drevesa [dreva življenja, Septuaginta], bodo ljudstva mojega dnevi, in rok svojih delo bodo dolgo uživali izvoljenci moji.«⁶⁰

GSAM 53.1Ezekiel zre skozi dolgo časovno perspektivo proti vstajenju mrtvih. Prek njega Gospod pravi: »Glejte, jaz odprem grobe vaše in vas, ljudstvo svoje, izpeljem iz grobov vaših in vas privedem v zemljo Izraelovo.«⁶¹

GSAM 53»On je nosil naše bolečine«

GSAM 53.2Izaiju, evangelijskemu preroku, so bile podrobneje razkrite preizkušnje, trpljenja in smrt Odrešenika v korist ljudi. »Kdo,« pravi prerok, »je veroval oznanilu našemu in komu se je razodela rama Gospodova? Kajti on je vzrastel kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali. Zares, on je nosil bolezni naše in si je naložil bolečine naše; mi pa ga smo šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A on je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje.«⁶²

GSAM 53.3Ali se bodo ti tako čudoviti dogodki zgodili v mojih dneh? bi se lahko vprašali tako ljudje kot tudi prerok. Odgovor bi bil: Ne, zdaj se še ne bodo zgodili; čas za prihod tega velikega Odrešenika še ni prišel; toda prerok pravi: »Kralja v lepoti njegovi bodo videle tvoje oči, gledale bodo deželo daleč razprostranjeno.«⁶³

GSAM 54Danielova preroštva razkrivajo prihodnost

GSAM 54.1Vendar je Gospod prav prek preroka Daniela začel poučevati svoje ljudstvo o zaporednih kraljestvih, ki naj bi nastala in vladala vse do vzpostavitve njegovega večnega kraljestva; ter razkril posebno časovno obdobje, od dogodka, ki se takrat še ni zgodil, do dejanskega prihoda in umora Mesija. Razlaga Nebukadnezarjevega sna je razkrila, da se bodo štiri kraljestva, ki bodo vladala svetu, v moči in veličini zmanjševala v sorazmerju z zmanjševanjem vrednosti zlata, srebra, brona in železa; in da bo nazadnje razpadlo, razdruženo stanje teh kraljestev primerljivo s krhkostjo železa, pomešanega z blatno glino. Nato naj bi prišlo nebeško kraljestvo, ki naj bi sledilo propadu tistih kraljestev, ki naj bi postala kot pleve na poletnem mlatišču, tako da zanje ne bi bilo več prostora, medtem ko bi Božje kraljestvo napolnilo vso zemljo.

GSAM 54.2Nato se v videnju sedmega poglavja pod simboli štirih velikih zveri ponovno obravnava ista tema, predstavljene pa so tudi druge značilnosti teh kraljestev. V tem poglavju je opisana pot in delovanje moči »malega roga«, ki naj bi nastala po razdelitvi četrtega kraljestva na deset delov, pri čemer naj bi tri od njih strmoglavila ali podjarmila, da bi se uveljavila kot duhovna vladarica nad vsemi. Ta papeška moč naj bi se ohranila v razdeljenem in krhkem stanju četrtega kraljestva celo 1260 let. Tako so bili razkriti dogodki, ki segajo do časa, ko bo Kristus od svojega Očeta prejel kraljestvo in ga podelil svetnikom Najvišjega; kraljestvo, ki bo na koncu vladalo nad vso zemljo in bo obstajalo večno.

GSAM 55Dva tisoč tristo dni

GSAM 55.1V osmem poglavju knjige Daniela, v videnju o ovnu, kozlu in »malem rogu, ki je postal izredno velik«, je prerok ponovno popeljan do konca časov. V verzih 13 in 14 je njegova pozornost usmerjena na časovno obdobje – 2300 dni –, ki se razteza do sodbe. To je bilo dolgo časovno obdobje in tako ga je razumel tudi prerok; angel mu je namreč povedal, da se videnje nanaša še na mnoge dni. Zaenkrat še ni bil naveden datum začetka teh dni, zato poglavje zaključi z besedami: »Strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel.«

GSAM 55Sedemdeset tednov do Mesija

GSAM 55.2Deveto poglavje pripoveduje o angelu, ki je prišel k Danielu v odgovor na njegovo prošnjo, da bi mu dal spretnost in razumevanje. Obvestil ga je o obdobju sedemdesetih tednov. Devetinšestdeset od teh tednov let [kar, kot nam je povedano, pomeni beseda shevooim, prevedena kot »tedni«] naj bi trajalo do Mesija. Točka, od koder naj bi se obdobje začelo, »povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem«, še ni bila dana. Vzpostavi se vprašanje: Kako je Daniel lahko vedel, kje se bo končalo teh devetinšestdeset tednov? V dvanajstem poglavju se vprašanje časa ponovno obravnava, in na njegovo vprašanje: »Kaj bode posledek teh reči?«, mu je rečeno, naj gre svojo pot, saj so besede »zaprte in zapečatene do časa konca«, ko bodo »modri razumeli«.

GSAM 55.3Nedvomno je to vprašanje o času eden od primerov, na katere se nanaša Apostol Peter, ko pravi: »O katerem zveličanju so preiskavali in ga izsledovali proroki, ki so prorokovali o milosti vam namenjeni, preiskujoč, za kateri in za kakšen čas je oznanjal Duh Kristusov, ki je bil v njih in je naprej pričal za trpljenja Kristusova in veliko jim sledečo slavo.«⁶⁴

GSAM 56Usoda brezbožnih

GSAM 56.1Malaki, zadnji izmed starozaveških prerokov, nam zapušča vznemirljiv opis končnega uničenja nepravičnih: »Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine, ne mladike. Vam pa, ki se bojite imena mojega, vzide solnce pravičnosti in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi, in izhajali boste in skakali kakor pitana teleta; in pogazite brezbožnike, kajti kakor pepel bodo pod vašimi stopali v dan, ki ga jaz napravim, pravi Gospod nad vojskami.«⁶⁵

GSAM 56.2Glede na to, da so imeli Izraelci na voljo vsa ta dejstva, zapisana v Stari zavezi, ki so jim razkrivala toliko vidikov odrešilnega načrta, kako veliko je moralo biti zanimanje pridnih raziskovalcev Božje besede, ko so videli in spoznali, da se bliža čas, ko bo prišel ta obljubljeni Potomec. Medtem ko množice in celo tisti, ki so vsako soboto v sinagogah brali Sveto pismo, niso razumeli besede (Apostolska dela 13:27), so pobožni in prizadevni, ki so pod vodstvom Duha zvesto preiskovali Sveto pismo, nedvomno goreče molili, tako kot je v tej dobi molil apostol Janez: »Pridi, Gospod Jezus, in pridi kmalu.«