16. poglavje – Sporočilo tretjega angela

GSAM 247.1»Drug pride za njima, tretji angel, govoreč z glasom velikim: Če kdo moli zver in podobo njeno in vzame njeno znamenje na čelo ali na roko svojo, bo tudi on pil od vina srda Božjega, ki je čisto pripravljeno v čaši jeze njegove, in se bo mučil v ognju in žveplu pred svetimi angeli in pred Jagnjetom. In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke, in pokoja nimajo noč in dan, kateri molijo zver in podobo njeno in kdor sprejme znamenje njenega imena. Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.«¹

GSAM 247Najbolj slovesno opozorilo v Svetem pismu

GSAM 247.2To je najresnejše opozorilo, ki ga vsebuje Sveto pismo, in gotovo je, da zapis zgodovine našega sveta ne prinaša nobenega pričevanja, da bi bilo to sporočilo v preteklosti slišano. Dejstvo, da je bilo dokazano, da prvi in drugi angel iz te serije pripadata sedanji generaciji, najbolj jasno potrjuje, da to sporočilo ne pripada preteklim obdobjem.

GSAM 247.3Pastor J. V. Himes je leta 1847 dejal:—

GSAM 247.4»Štirinajsto poglavje [Razodetja] predstavlja osupljiv klic, ki ga je še treba izreči, kot opozorilo človeštvu v tisti uri močne skušnjave. Verzi 9–11. Tako strašne obsodbe jeze ni mogoče najti v knjigi Boga, razen te. Ali to ne pomeni močne skušnjave, da je potrebno tako grozno opozorilo?«²

GSAM 248Odprtje templja – prikaz skrinje

GSAM 248.1J. N. Andrews je o tem sporočilu dejal: »Odprtje najsvetejšega prostora v nebeškem templju, skozi katerega je vidna skrinja, je dogodek, ki se zgodi ob trobljenju sedmega angela. In ker se služba našega velikega Velikega duhovnika ob izteku 2300 dni preseli v tisti prostor, razumemo, da je odprtje templja zaznamovano z iztekom tega obdobja, kot ga predstavlja razglas prvega angela. Vstop našega Velikega duhovnika v Najsvetejše svetišče, da bi služil pred Božjo skrinjo, usmerja pozornost cerkve na Božje zapovedi, ki so shranjene v tej skrinji. Božje zapovedi od takrat sijajo iz nebeškega svetišča.

GSAM 248Sprememba sobote

GSAM 248.2»Nesporno dejstvo je, da je bila četrta zapoved pred davnimi časi spremenjena iz Gospodovega dneva počitka v poganski praznik nedelje. Ta sprememba je bila izvedena v izrecnem nasprotju s Svetim pismom, ki povsod priznava sedmi dan kot edini tedenski Gospodov sobotni dan. Izvedel jo je veliki odpadnik, o katerem je Daniel napovedal, da bo ‚nameraval spremeniti čase in zakone‘. Ta moč je v bistvu ista kot zver, ki naj bi jo častil ves svet. In zelo zanimivo je, da se ta zapoved, ki je bila tako dolgo poteptana, zdaj ponovno uveljavlja, Božje ljudstvo pa jo začenja spoštovati skupaj z ostalimi devetimi. Hvala Bogu, da pripravlja ostanek na njihov končni boj z zmajem in na vstop skozi vrata v sveto mesto. Razodetje 12:17; 22:14. Ponovna uveljavitev četrte zapovedi v nasprotju s nedeljskim počitkom odpadništva ter oznanjevanje vseh Božjih zapovedi sta presenetljivo pričevanje, da je sedanjost obdobje potrpežljivosti svetnikov in opozorila tretjega angela.«³

GSAM 249.1V prejšnjih poglavjih smo opozorili na prvo in drugo od teh sporočil, ki sta se izpolnila v veliki razglasitvi drugega prihoda do 22. oktobra 1844. Svetopisemski odlomek na začetku tega poglavja se glasi: »pride za njima, tretji angel«, to pomeni, da je sledil prvemu in drugemu angelu. V tej zvezi bo morda zanimivo opozoriti na pojav tretjega sporočila.

GSAM 249Prvi adventisti, ki so spoštovali soboto

GSAM 249.2Med »polnočnim klicem« leta 1844 je Gospod začel usmerjati misli svojega ljudstva k spoštovanju sobote kot sedmega dneva. Ta doktrina se je med adventisti pojavila na naslednji način: Rachel Preston, pripadnica baptistične cerkve sedmega dne, se je preselila v Washington, N.H., kjer je bila cerkev adventistov. Sprejela je adventistično doktrino, in ta cerkev, ki je štela okoli štirideset članov, je prek njenega misijonarskega dela sprejela soboto iz četrte zapovedi.⁴ To je sprožilo razpravo o tej temi. V izdaji Cry z dne 5. septembra 1844 beremo: »Mnoge osebe se globoko ukvarjajo z domnevno obveznostjo spoštovanja sedmega dne.« Ta izjava je bila vsebovana v uvodniku, v katerem je bil narejen šibek poskus utemeljitve trditev o spoštovanju nedelje. Tema se je nadaljevala v številki z dne 12. septembra, kjer najdemo naslednjo pomembno izjavo, ki je pri mnogih sprožila resno in poglobljeno preučevanje:—

GSAM 249Sedmi dan je edini dan, ki ga določa zakon

GSAM 249.3»Prejšnji teden smo prišli do naslednjega sklepa: ni nobenega posebnega časovnega obdobja, ki bi ga morali kristjani po zakonu določiti kot sveti čas. Če je ta sklep napačen, potem menimo, da je sedmi dan edini dan, za spoštovanje katerega obstaja kakršen koli zakon.«

GSAM 250Esej T. M. Preblea

GSAM 250.1Pozornost adventistov kot skupnosti je na vprašanje sobote pritegnil esej na to temo, ki ga je napisal T. M. Preble, datiran s 13. februarjem 1845 in objavljen v reviji Hope of Israel, Portland, Maine, 28. februarja 1845. Potem ko je prikazal zahteve biblijskega sobotnega dne in dejstvo, da je bil zaradi velikega odpadništva spremenjen v nedeljo, je pripomnil: »Tako vidimo, da se je izpolnilo, kar piše v Danielu 7:25, ko je mali rog spremenil ‚čase in zakone‘. Zato se mi zdi, da so vsi, ki praznujejo prvi dan kot soboto, papeževi nedeljski praznovalci in kršitelji Božje sobote.«⁵

GSAM 250J. B. Cook o vprašanju sobote

GSAM 250.2Kmalu zatem je izšel članek J. B. Cooka, v katerem je pokazal, da ni nobenega svetopisemskega dokaza za praznovanje nedelje kot sobote, in uporabil je ta jedrnat izraz: »Tako se zlahka izpusti ves veter iz jader tistih, ki plujejo, morda nevede, pod papeško sobotno zastavo.«

GSAM 250.3Čeprav sta ta dva moža soboto spoštovala le kratek čas, sta sprožila proces, ki ga ni bilo mogoče zlahka ustaviti. Izrazi »papeževi nedeljski verniki«, »kršitelji Božjih zapovedi« in »plovba pod papeževo sobotno zastavo« so bili na ustih stotin ljudi, ki so hrepeneli po resnici o tej zadevi. Tako je to pritegnilo pozornost pastorja Josepha Batesa iz Fairhavena v Massachusettsu, ki je sprejel soboto leta 1845.

GSAM 250Joseph Bates sprejme soboto

GSAM 250.4Njegova izkušnja je bila naslednja: ko je slišal za skupino v Washingtonu v New Hampshiru, ki je spoštovala soboto, se je odločil, da bo obiskal to cerkev in videl, kaj to pomeni. Tako je tudi storil, in ko je z njimi preučeval to temo, je spoznal, da imajo prav, ter takoj sprejel razsvetljenje glede vprašanja sobote. Ko se je vračal v New Bedford v Massachusettsu, je na mostu med New Bedfordom in Fairhavenom srečal uglednega brata, ki ga je nagovoril takole: »Kapitan Bates, kakšne so novice?« Pastor Bates je odgovoril: »Novica je, da je sedmi dan sobota Gospoda, našega Boga.« »No,« je rekel moški, »bom šel domov in prebral svoje Sveto pismo ter preveril to.« In tako je storil; ko sta se naslednjič srečala, je ta brat sprejel resnico o soboti in jo je spoštoval.

GSAM 251Prva knjiga o soboti

GSAM 251.2Pastor Bates je takoj začel oznanjati to resnico od države do države. Kmalu je spoznal, da bi mu knjiga ali celo letak o vprašanju sobote bil v veliko pomoč pri njegovem delu, in Božji Duh je ganil njegovo dušo, da bi o tej temi nekaj napisal in objavil. Vendar je bilo vprašanje, kako bi to lahko storil brez denarja, saj je imel le en yorški šiling (dvanajst in pol centov). Bralca bo morda zanimalo, da povem njegovo izkušnjo v tej zadevi, točno tako, kot mi jo je pripovedoval leta 1855.

GSAM 251Štiri funte moke

GSAM 251.3Povedal je, da se je med molitvijo pred Bogom odločil napisati knjigo in bil prepričan, da se bo odprla pot za njeno objavo. Zato se je usedel za pisalno mizo s Svetim pismom in konkordanco, da bi začel s svojim delom. V roku ene ure je v sobo vstopila gospa Bates in rekla: »Joseph, nimam dovolj moke za peko,« in hkrati omenila še nekaj drugih drobnih stvari, ki jih je potrebovala. »Koliko moke ti manjka?« je vprašal kapitan Bates. »Približno štiri funte,« je odgovorila. »V redu,« je odvrnil. Ko je zapustila sobo, je odšel v bližnjo trgovino, kupil štiri funte moke in druge stvari, jih prinesel domov ter se spet usedel za pisalno mizo. Kmalu je vstopila gospa Bates, zagledala stvari na mizi in vzkliknila: »Od kod je ta moka?« »No,« je rekel kapitan, »ali ni dovolj? Rekla si, da hočeš štiri funte.« »Da,« je rekla, »ampak kje si jo dobil?« »Kupil sem jo,« je rekel; »ali ni to količina, ki si jo potrebovala za peko?« »Da,« je nadaljevala gospa Bates, »toda ali ste vi, kapitan Bates, človek, ki je s plovili iz New Bedforda plul v vse dele sveta, res šli ven in kupili štiri funte moke?« »Da, ali ni bila to količina, ki ste jo potrebovali za dokončanje peke?« »Da,« je rekla gospa Bates, »toda ali ste kupili štiri funte(!) moke?«

GSAM 252Enajst tisoč dolarjev, porabljenih za resnico

GSAM 252.1Kmalu je sledila še ena preizkušnja. Ko je kapitan Bates zapustil morje, je prodal svoj delež v ladji za 11.000 dolarjev, a zdaj je vse porabil za napredek resnice. Do tega dne gospa Bates ni poznala njegovega resničnega finančnega stanja, a on je čutil, da jo mora zdaj seznaniti z njim, zato je mirno rekel: »Žena, za te stvari sem porabil zadnji denar, ki ga imam na svetu.« Gospa Bates je med grenkim jokom vprašala: »Kaj bomo storili?« Kapitan je vstal in z vsem dostojanstvom kapitana, ki vodi svojo ladjo, rekel: »Napisal bom knjigo; jo bom razširjal in širil to resnico o soboti po svetu.« »No,« je rekla gospa Bates skozi solze, ki so ji zaslepile oči, »od česa bova živela?« »Gospod nam bo odprl pot,« je bil nasmejan odgovor kapitana Batesa. »Da,« je rekla gospa Bates, »Gospod nam bo odprl pot! To vedno praviš,« in ob izbruhu solz je zapustila sobo.

GSAM 252Nepričakovana pošiljka

GSAM 252.2Potem ko je kapitan Bates pol ure nadaljeval s svojim delom, je dobil navdih, naj gre na pošto, saj naj bi tam bilo pismo zanj. Odšel je in res je bilo tam pismo. V tistih časih je poštnina za pisma znašala pet centov, predplačilo pa je bilo neobvezno. Avtor tega pisma iz neznanega razloga ni plačal poštnine. In tudi tu se je kapitan Bates počutil ponižanega, saj je moral poštnemu uradniku, gospodu Drewu, s katerim se je dobro poznal, povedati, da ne more plačati poštnine, ker nima denarja; vendar je rekel: »Ali mi lahko pokažete, od koga je?« »Vzemite ga s seboj,« je rekel poštni uradnik, »in plačajte kdaj drugič.« »Ne,« je rekel kapitan, »pisma ne bom odnesel iz pošte, dokler ne bo poštnina plačana.« Medtem ko je imel pismo v roki, je rekel: »Menim, da je v tem pismu denar,« in se obrnil k poštarju ter ga prosil: »Bi ga, prosim, odprli? Če je v njem denar, lahko iz njega vzamete poštnino; če ga ni, ga ne bom prebral.« Poštar je ugodil njegovi prošnji, in glej! V njem je bil desetdolarski bankovec. Ob branju je ugotovil, da je pismo prišlo od osebe, ki je zapisala, da je Gospod tako močno vplival na njegov um, da je pastor Bates potreboval denar, zato mu ga je hitro poslal; v naglici pa je verjetno pozabil plačati poštnino.

GSAM 253.1Po plačilu poštnine je odšel v trgovino z živili, kjer je za 4 dolarje kupil sod moke, poleg tega pa še krompir, sladkor in druge potrebne izdelke. Ko je dajal navodila, kam naj se blago dostavi, je rekel: »Verjetno bo ženska rekla, da to ne sodi tja, a ne posvečajte pozornosti temu, kar pravi; raztovorite blago na sprednji verandi.«

GSAM 253.2Nato je odšel v tiskarno in se dogovoril za natis tisoč izvodov brošure, dolge približno sto strani, s tem, da bodo tiskarji, takoj ko bo besedilo pripravljeno, čim prej sestavili besedilo in mu poslali korekture. Za delo naj bi plačal takoj, ko bo prejel denar, knjig pa naj ne bi odnesli iz tiskarne, dokler ne bodo vsi računi poravnani.

GSAM 253.3Kapitan Bates se je dobro zavedal, da mu nihče ni dolgoval denarja, vendar je čutil, da je njegova dolžnost napisati to knjigo, saj je verjel, da bo Gospod ganil srca ljudi, da bodo poslali denar, ko bo to potrebno. Po nakupu papirja, peres in podobnih predmetov, s čimer je omogočil, da so mu gospodinjske potrebščine prispele pred njim, se je odpravil na začetek ulice, ki vodi do njegove hiše. Ko je videl, da so predmeti že tam, je vstopil v hišo skozi zadnja vrata in se spet usedel za pisalno mizo. Gospa Bates je vstopila in vzburjeno rekla: »Joseph, poglej na sprednjo verando! Od kod je prišlo vse to? Prišel je voznik tovornega voza in je hotel to raztovoriti. Rekla sem mu, da to ne sodi sem, a je vseeno raztovoril.« »No,« je rekel kapitan Bates, »mislim, da je v redu.« »Ampak,« je rekla gospa Bates, »od kod je prišlo?« »No,« je rekel kapitan, »Gospod je to poslal.« »Da,« je rekla gospa Bates, »Gospod je to poslal; to vedno praviš.« Nato je pismo podal ženi in rekel: »Preberi to in boš vedela, od kod je prišlo.« Prebrala ga je in se spet umaknila, da bi še enkrat zajokala, a tokrat je bil njen jok drugačen od prvega; ko se je vrnila, ga je ponižno prosila za odpuščanje zaradi svoje pomanjkljive vere.

GSAM 254Denar za knjigo

GSAM 254.1Medtem ko je napredovalo pisanje in tiskanje, je kapitan Bates od časa do časa prejemal denar po pošti in na druge načine, včasih od oseb, ki jih še nikoli ni srečal. Ko je prejel denar, ga je posredoval tiskarjem, ki so ga porabili za plačilo računa za knjige. Končno je prišel dan, ko so bile vse knjige natisnjene, in iz vira, ki ga brat Bates ni pričakoval, je bil poravnan preostanek računa; tako se distribucija knjig ni zamaknila niti za en dan.

GSAM 254Plačan zadnji račun

GSAM 254.2H. S. Gurney iz Memphisa v Michiganu mi je marca 1884 povedal, da je prav tisto jutro, ko je bila knjiga pastorja Batesa dokončana, prejel 100 dolarjev kot poplačilo zastarane zadolžnice od moškega, ki je trdil, da mu tega nikoli ne bo plačal. Ko je prejel ta denar, je z veseljem del tega porabil za plačilo zadnjega računa za brošuro o soboti pastorja Batesa. »Ampak,« je rekel gospod Gurney, »brat Bates ni vedel do dneva svoje smrti, kdo je poravnal preostanek računa za knjigo.« Zdelo se je, da ta izkušnja pastorja Batesa pri tiskanju resnice o soboti našim ljudem že od samega začetka objavljanja resnice o vprašanju sobote govori: »Nadaljujte s tem delom in pričakujte, da vam bo Bog odpiral pot, ko boste napredovali.«

GSAM 255Pastor Bates je bil skeptičen do videnj

GSAM 255.1Naslednja izjava, povzeta iz knjige Life Sketches, bo pokazala, kako sta bila dar preroštva in reformacija sobote povezana:—

GSAM 255.2Med obiskom v New Bedfordu v Massachusettsu leta 1846 je gospodična Harmon spoznala pastorja Josepha Batesa. Že zgodaj je sprejel adventistično vero in bil dejaven delavec v tej zadevi. Bil je pravi krščanski gospod, vljuden in prijazen. Gospodično Harmon je obravnaval tako nežno, kot da bi bila njegova lastna hči. Ko jo je prvič slišal govoriti, je pokazal globoko zanimanje, in ko je prenehala, je vstal in rekel: »Jaz sem dvomljivi Tomaž. Ne verjamem v videnja. A če bi lahko verjel, da je pričevanje, ki nam ga je sestra nocoj podala, resnično Božji glas, bi bil najsrečnejši človek na svetu. Moje srce je globoko ganjeno. Verjamem, da je govornica iskrena, toda ne morem si razložiti, kako so ji bile razkrite čudovite stvari, o katerih nam je pripovedovala.«

GSAM 255Gospodična Harmon sprejme soboto

GSAM 255.3Pastor Bates je spoštoval soboto in poudarjal njen pomen. Gospodična Harmon takrat ni čutila njenega pomena in je menila, da se pastor Bates moti, ker se bolj osredotoča na četrto zapoved kot na preostalih devet. Toda Gospod ji je dal vpogled v nebeško svetišče. Božji tempelj se je odprl v nebesih in pokazana ji je bila Božja skrinja s pokrovom milosti, ki jo je prekrival. Na obeh koncih skrinje sta stala dva angela, s krili razprostrtimi nad pokrovom milosti in obrazi obrnjenimi proti njemu. Njen spremljevalni angel ji je pojasnil, da to predstavlja vso nebeško vojsko, ki s spoštljivim strahospoštovanjem gleda na Božjo postavo, ki jo je zapisal Božji prst. Jezus je dvignil pokrov skrinje in ona je zagledala kamnite plošče, na katerih je bilo zapisano deset zapovedi. Bila je presenečena, ko je videla četrto zapoved prav v središču desetih zapovedi, obkroženo z nežnim svetlobnim obročem. Angel je rekel: »To je edina od desetih, ki opredeljuje živega Boga, ki je ustvaril nebesa in zemljo ter vse, kar je v njih. Ko so bili položeni temelji zemlje, je bil položen tudi temelj sobote.« Pokazano ji je bilo, da če bi se prava sobota spoštovala, nikoli ne bi bilo nevernikov ali ateistov. Spoštovanje sobote bi svet obvarovalo pred malikovanjem.

GSAM 256.1Četrta zapoved je bila poteptana, zato smo poklicani, da popravimo razpoko v zakonu in se zavzemamo za zatirano soboto. Človek greha, ki se je povzdignil nad Boga in nameraval spremeniti čase in zakone, je povzročil spremembo sobote s sedmega na prvi dan v tednu. S tem je naredil razpoko v Božjem zakonu.

GSAM 256.2Tik pred velikim danem Boga je poslano sporočilo, da se ljudi opozori, naj se vrnejo k zvestobi Božjemu zakonu, ki ga je antikrist prekršil. Na kršitev zakona je treba opozoriti s poučevanjem in zgledom. Pokazano ji je bilo tudi, da tretji angel iz Razodetja 14, ki oznanja Božje zapovedi in vero Jezusa, predstavlja ljudi, ki sprejmejo to sporočilo in dvignejo glas opozorila svetu, naj Božje zapovedi in njegov zakon varujejo kot zrenico očesa, ter da bi v odgovor na to opozorilo mnogi sprejeli Gospodovo soboto.⁶

GSAM 256.3Ta izkušnja gospodične Harmon in pastorja Batesa je bila v skladu z Gospodovim načinom delovanja. Pastor Bates je pozornost gospodične Harmon in pastorja Whitea usmeril na vprašanje sobote, ko jima je iz Svetega pisma predstavil zahteve nespremenljivega Božjega zakona. Čeprav je bila gospodična Harmon približno osemnajst mesecev blagoslovljena s posebnimi razodetji od Gospoda, ji do takrat na to temo še nič ni bilo razodeto. Zdaj je prišel Gospodov čas, ko so se verniki dvignili, da bi spoštovali njegov zakon, da bi jim prek daru preroštva podelil luč, in tako je po svojem načinu delovanja združil sporočilo tretjega angela, »zapovedi Božje in pričevanje Jezusa Kristusa«.

GSAM 257Začetek sporočila tretjega angela

GSAM 257.1Od takrat se je začelo oznanjati sporočilo tretjega angela, povezano z drugima dvema. Resnica o soboti, povezana z Božjo skrinjo in svetlobo, ki se je razvijala v zvezi s svetiščem, je potrdila tisto, kar je bilo prej razodeto – da je bilo preteklo adventno gibanje pravilno in v skladu z Gospodovo voljo. Zdaj so lahko bolje kot kdaj koli prej razumeli pomen »treh stopnic na poti do Božjega mesta«.

GSAM 257Pastor Bates sprejme videnja kot od Boga

GSAM 257.2Novembra 1846 je v Topshamu v zvezni državi Maine potekala konferenca, na kateri je bil prisoten pastor Bates. Na tem srečanju je gospa White (poroka gospodične Harmon s pastorjem Jamesom Whiteom je bila že prej omenjena) imela videnje, zaradi katerega je pastor Bates postal popolnoma prepričan o njihovem božjem izvoru. Bil je človek, ki se je petdeset let ukvarjal z morjem in opravljal vse položaje, od ladijskega dečka do kapitana in lastnika plovil. Njegovo poznavanje astronomije je bilo takšno, da mi je povedal, da je lahko z opazovanjem nebesnih teles zelo natančno določil, kje na morju se nahaja, kar zadeva zemljepisno širino in dolžino. Takšen človek se je seveda z veseljem pogovarjal o astronomiji.

GSAM 257.3V pogovoru z njim mi je povedal, kako se je prepričal o božjem izvoru vizij. Dejal je, da je nekega dne poskušal z gospo White govoriti o zvezdah, a je kmalu ugotovil, da o astronomiji ne ve ničesar; pravzaprav mu je povedala, da ne ve, ali je kdaj sploh pogledala v knjigo, ki obravnava to temo. Ni imela nobene želje po pogovoru o tej temi in je pogovor preusmerila na novo zemljo ter na to, kar ji je bilo v videnju prikazano v zvezi z njo.

GSAM 258»Odprta nebesa«

GSAM 258.1Leto prej, 19. aprila 1845, je časopis Illustrated London News objavil nekaj, kar je bilo za astronome zelo zanimivo, in sicer prispevek gospoda Rosseja o čudovitih odkritjih, ki jih je naredil s svojim ogromnim teleskopom, zlasti o pogledu na tisto, kar astronomi imenujejo »vrzel v nebu«. Nekega večera, na zgoraj omenjenem srečanju v hiši gospoda Curtissa in v prisotnosti pastorja Batesa, ki je bil glede teh pojavov še neodločen, je gospa White med videnjem začela govoriti o zvezdah in navdušeno opisovala rožnato obarvane pasove, ki jih je videla čez površino nekega planeta, ter dodala: »Vidim štiri lune.« »Oh,« je rekel pastor Bates, »gleda Jupiter!« Nato je z gestami, kot da potuje skozi vesolje, začela opisovati pasove in obroče v njihovi nenehno spreminjajoči se lepoti ter rekla: »Vidim sedem lun.«⁷ Pastor Bates je vzkliknil: »Opisuje Saturn.« Nato je rekla: »Vidim šest lun,« in takoj začela opisovati »odprta nebesa« z njihovo veličastnostjo, pri čemer jih je imenovala odprtino v bolj osvetljeno območje. Pastor Bates je dejal, da je njen opis daleč presegel kateri koli opis odprtih nebes, ki ga je kdaj prebral pri katerem koli avtorju.

GSAM 258.2Medtem ko je govorila in bila še vedno v viziji, je vstal in vzkliknil: »Oh, kako si želim, da bi bil lord John Rosse nocoj tukaj!« Pastor White je vprašal: »Kdo je lord John Rosse?« »Oh,« je rekel pastor Bates, »to je veliki angleški astronom. Želim si, da bi bil tukaj, da bi slišal to žensko govoriti o astronomiji in da bi slišal ta opis ‚odpiranja nebes‘. To presega vse, kar sem kdaj prebral o tej temi.« Od tistega večera je bil pastor Bates popolnoma prepričan, da so bile vizije gospe White izven njenega znanja in nadzora. To ter narava podanega opomina in navodil sta ga prepričala, da so prihajale od Boga.

GSAM 259.1Ta pojav na nebu, ki ga je gospa White opisala v tej viziji, je tema, ki jo astronomski pisci redko omenjajo. Huygens, ki ga je prvi odkril, podaja naslednji opis:—

GSAM 259Veličastna svetloba v Orionovem meču

GSAM 259.2»Astronomi v Orionovem meču uvrščajo tri zvezde, ki so blizu skupaj; ko sem leta 1656 s teleskopom opazoval srednjo, se je na mestu te zvezde pojavilo dvanajst drugih zvezd; med njimi so se pojavile tri, ki so se skoraj dotikale, in še štiri druge, ki so utripale, kot da bi bile vidne skozi oblak, tako da se je prostor okoli njih zdel veliko svetlejši od preostalega neba, ki je zaradi lepega vremena izgledalo povsem črnkasto in se je videlo kot skozi odprtino v zavesi, skozi katero je imel človek prost pogled v drugo območje, ki je bilo bolj osvetljeno.«

GSAM 259.3William Herschel o tej odprtini na nebu pravi:—

GSAM 259.4»Če njen premer na tej razdalji tvori kot 10°, kar je skoraj res, mora biti njena velikost popolnoma nepredstavljiva. Izračunano je bilo, da mora biti dva bilijona krat večja od Sonca.«

GSAM 259Svetlejša od Sonca

GSAM 259.5Filozof Thomas Dick o tej svetleči meglici pravi:—

GSAM 259.6»Če bi se nahajali tako blizu nje, da bi bila razdalja enaka polovici razdalje do najbližje zvezde – pa čeprav je ta razdalja že sama po sebi ogromna –, bi s takšne točke izžarevala sijaj, ki bi se približeval sijaju Sonca; za bitja, ki bi bila še veliko bližje, pa bi zapolnila velik del neba in se kazala v neizrekljivem sijaju. Vendar pa se bo končni namen takšnega objekta, v vseh njegovih vidikih in odnosih, morda razvil šele v prihodnjih vekih neskončnega obstoja; in podobno kot mnogi drugi objekti v daljnih prostranstvih stvarstva vzbuja v umu hrepenenje, da bi videli čudovite in skrivnostne prizore vesolja, ki se še malo bolj razkrivajo.«⁸

GSAM 260.1Pastor Bates je ob zaključku članka na to temo dejal:—

GSAM 260.2»Tako iz vseh navedenih pričevanj (in če bi bilo potrebno, bi lahko navedli še veliko več) vidimo, da gre za najbolj čudovit in nerazložljiv pojav na nebu; vrzel v nebu z obsegom več kot enajst milijard tristo štirinajst [11.000.000.314] milj. Slavni Huygens pravi: ‚Nikoli nisem videl ničesar podobnega med ostalimi nepremičnimi zvezdami – prost pogled v drugo, bolj osvetljeno območje.‘«

GSAM 260Še eno pričevanje o videnju planeta

GSAM 260.3Še enkrat citiramo gospo Truesdail, ki je bila prisotna ob podelitvi omenjene vizije. Pravi:—

GSAM 260.4»Sestra White je bila v zelo slabem zdravstvenem stanju, in medtem ko so zanjo molili, je Božji Duh počival nad nami. Kmalu smo opazili, da ni bila več zavestna glede zemeljskih stvari. To je bil njen prvi pogled na planetarni svet. Potem ko je na glas preštela lune Jupitra in kmalu zatem tudi lune Saturna, je podala čudovit opis Saturnovih obročev. Nato je rekla: ‚Prebivalci so visoki, veličastni ljudje, tako drugačni od prebivalcev Zemlje. Greh tu ni nikoli vstopil.‘ Iz nasmejanega obraza brata Batesa je bilo očitno, da ga njegovi pretekli dvomi glede izvora njenih vizij hitro zapuščajo. Vsi smo vedeli, da je bil kapitan Bates velik ljubitelj astronomije, saj nam je za pouk pogosto kazal številna nebesna telesa. Ko je sestra White po videnju odgovorila na njegova vprašanja in rekla, da se na tem področju nikoli ni učila niti kako drugače pridobila znanja, ga je preplavila radost in sreča. Hvalil je Boga in izrazil prepričanje, da je bilo to videnje o planetih dano zato, da ne bi nikoli več dvomil.«⁹

GSAM 261Nenadoma ukročen divji konj

GSAM 261.1Kmalu po tem srečanju v Topshamu se je zgodil še en presenetljiv dogodek v zvezi z vizijami, ki ga bom opisal tako, kot mi ga je pripovedoval pastor Bates:—

GSAM 261.2Pastor White je imel na voljo delno neukročenega žrebca in dvosedežni tržni voz, ki je bil izdelan brez sprednje zaščitne deske, imel pa je stopnico čez sprednji del voza ter železno stopnico na ojesih. Pri vožnji s tem žrebcem je bilo potrebno izredno paziti, saj je v primeru, da so ga vajeti ali karkoli drugega dotaknilo po bokih, takoj besno brcal, zato ga je bilo treba nenehno zadrževati z napetimi vajetmi, da ne bi pobegnil. Ta žrebec je pripadal nekomu, h kateremu so želeli iti, in ker je bil pastor White navajen ravnati z neukročenimi žrebci, je menil, da s tem ne bo imel resnih težav. Če bi vedeli, da je med svojimi divjimi izbruhi že prej ubil dva moška – enega tako, da ga je stisnil ob skale ob cesti –, bi bil morda manj samozavesten.

GSAM 261.3Tokrat so bili v vozu štirje ljudje: pastor White in njegova žena na sprednjem sedežu ter pastor Bates in Israel Damon na zadnjem sedežu. Medtem ko je pastor White z vso močjo skrbel, da bi konja obvladal, je gospa White govorila o resnici, ko je Božja moč prišla nad družbo in je bila v viziji odnesena, medtem ko je sedela v vozu. V trenutku, ko je med vstopom v vizijo zaklicala »Slava!«, se je žrebe nenadoma popolnoma ustavilo in spustilo glavo. Hkrati se je gospa White v tem stanju dvignila in z očmi, usmerjenimi navzgor, stopila čez sprednji del voza, dol na ojnici, z rokami na zadku žrebca. Pastor Bates je zaklical pastorju Whiteu: »Žrebec bo to žensko brcnil do smrti.« Pastor White je odgovoril: »Gospod ima zdaj žrebca pod nadzorom; ne želim se vmešavati.« Žrebe je stalo tako krotko kot star konj. Ob cesti se je breg dvignil za približno šest čevljev, ob ograji pa je bil travnat predel. Gospa White, z očmi še vedno uprtimi navzgor, ne da bi niti enkrat pogledala navzdol, je šla po bregu navzgor na travnat predel, nato pa je nekaj minut hodila sem in tja, govorila in opisovala lepote nove zemlje. Nato je z glavo v istem položaju sestopila z nasipa, stopila do voza, stopila na stopnice, z roko na zadku žrebca, in tako na droge ter spet v voz. V trenutku, ko se je usedla na sedež, se je njeno videnje končalo, in v istem trenutku je konj, brez kakršnega koli znaka od voznika, speljal in se odpravil na pot.

GSAM 262.2Medtem ko je bila gospa White izven voza, se je pastor White odločil, da bo preizkusil konja in videl, ali je res krotak ali ne. Najprej se ga je le rahlo dotaknil z bičem; ob drugih priložnostih bi konj odgovoril z brco, toda tokrat se ni niti premaknil. Nato ga je udaril precej močno, potem še močneje in še močneje. Žrebe ni niti najmanj upoštevalo udarcev, ampak je bilo videti tako neškodljivo kot levi, katerim so angeli zaprli usta tisto noč, ki jo je Daniel preživel v njihovi jami. »Bilo je slovesno mesto,« je rekel pastor Bates, »in bilo je očitno, da je ista Moč, ki je ustvarila videnja, zaenkrat ukrotila divjo naravo žrebeta.«

GSAM 262.3Če je bila ta vizija zgolj posledica nekaterih njenih telesnih slabosti, se naravno poraja vprašanje: Ali je bil konj prizadet na podoben način?

GSAM 262Pričevanje Israela Damona

GSAM 262.4Kot potrditev poročila, ki mi ga je podal pastor Bates, bom tukaj navedel naslednjo izjavo:—

GSAM 262.5»Pred približno dvajsetimi leti, takoj potem, ko sem začel spoštovati soboto, mi je Israel Damon opisal okoliščine, v katerih je sestra White imela videnje, medtem ko so se on, pastor Bates ter pastor White in njegova žena peljali v lahkem vozu za neposlušnim žrebcem. Danes sem prebral zgornji opis dogodka, kot ga je zapisal pastor Loughborough, in se natančno ujema s tem, kar mi je povedal pastor Damon.« Podpisano: »R. S. Webber, Battle Creek, Mich., 9. februar 1891.«

GSAM 263Pričevanje pastorja Batesa o videnjih

GSAM 263.1Pastor Bates svojo izkušnjo opisuje takole:—

GSAM 263.2»Čeprav v njih nisem videl ničesar, kar bi bilo v nasprotju z Božjo besedo, sem se vendarle počutil zaskrbljen in izjemno preizkušen ter dolgo časa nisem hotel verjeti, da gre za kaj več kot le posledico dolgotrajnega oslabljenega stanja njenega telesa.

GSAM 263.3»Zato sem iskal priložnosti v prisotnosti drugih, ko se mi je zdelo, da je njen um miren (izven sestankov), da bi jo in njene prijatelje, ki so jo spremljali, zlasti njeno starejšo sestro, izpraševal in preizpraševal, da bi, če je mogoče, prišel do resnice. Med številnimi obiski, ki jih je od takrat opravila v New Bedfordu in Fairhavenu, sem jo med našimi srečanji večkrat videl v vizijah, prav tako pa tudi v Topshamu v zvezni državi Maine; in tisti, ki so bili prisotni med nekaterimi od teh razburljivih prizorov, dobro vedo, s kakšnim zanimanjem in intenzivnostjo sem poslušal vsako besedo in opazoval vsak gib, da bi odkril prevaro ali hipnotični vpliv. In zahvaljujem se Bogu za priložnost, ki sem jo imel skupaj z drugimi, da sem bil priča tem stvarem. Zdaj lahko samozavestno govorim v svojem imenu. Verjamem, da je to delo od Boga in da je dano za tolažbo in okrepitev njegovega ‚razpršenega‘, ‚raztrganega‘ in ‚izčrpanega ljudstva‘, odkar se je naše delo zaključilo … oktobra 1844. Zmedeno stanje ‚Glej, tukaj je!‘ in ‚Glej, tam je!‘, ki vlada od takrat, je izjemno zmedlo Božje iskreno in voljno ljudstvo ter izjemno otežilo položaj tistim, ki niso bili sposobni razložiti številnih nasprotujočih si besedil, ki so jim bila predstavljena. Priznam, da sem prejel razsvetljenje in pouk o mnogih odlomkih, ki jih prej nisem mogel jasno razumeti. Verjamem, da je ona požrtvovalna, iskrena in voljna Božja hči.«¹⁰

GSAM 263.4»Avtorica svojih videnj ne ‚črpa‘ ‚iz prejšnjih naukov ali študija‘. Ko je decembra 1844 prejela svojo prvo vizijo, so ona in vsa skupina v Portlandu v zvezni državi Maine (kjer so takrat prebivali njeni starši) opustili ‚polnočni klic‘ kot nekaj, kar je že v preteklosti. Takrat ji je Gospod v viziji pokazal zmoto, v katero so padli ona in skupina v Portlandu. Nato je svojo vizijo opisala skupini, in ti so priznali, da je bila njihova izkušnja v sedmem mesecu Božje delo.«¹¹

GSAM 264Kako so bila tri sporočila sprejeta leta 1847

GSAM 264.1Naslednji odlomek pastorja Jamesa Whitea, napisan aprila 1847, bo pokazal, kako so takrat gledali na tri sporočila:—

GSAM 264.2»Vse skupine vernikov v drugi prihod se strinjajo, da angel, predstavljen v šestem in sedmem verzu tega poglavja (Razodetje 14), predstavlja sporočilo o prihodu cerkvi in svetu.... Naloga drugega angela je bila, da adventni skupnosti pokaže, da je Babilon padel. Ker pa velik del med njimi tega dejstva ni izvedel, dokler jih ni moč ‚polnočnega klica‘ prebudila ravno pravočasno, da so lahko pobegnili iz cerkva, preden je prišel deseti dan, sledi, da je bilo od sedmega meseca leta 1844 sporočilo tretjega angela in še vedno je opozorilo svetnikom, naj ‚vztrajajo‘, in se ne vračajo in ne ‚sprejemajo‘ znamenj, ki jih je skupina devic odvrgla med klicem drugega angela.

GSAM 264.3»In ali ni bilo pravo sporočilo za Božje ljudstvo od sedmega meseca leta 1844 prav takšno opozorilo? – Seveda je bilo.... Dvanajsti verz se glasi: ‚Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.‘ Kje si jih videl, Janez? – Pa vendar ‚tu‘, med sporočilom tretjega angela. Ker čas potrpežljivega čakanja traja od sedmega meseca leta 1844 in ker se je od takrat pojavila skupina tistih, ki spoštujejo soboto itd., je jasno, da živimo v času sporočila tretjega angela.«¹²