15. poglavje – Vedno večja luč in večji čudeži

GSAM 235.1»Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja, zdaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, zdaj tesno združeni ž njimi, ki se jim je enako godilo.«¹

GSAM 235.2Obdobje od razočaranja leta 1844 do trenutka, ko se je razjasnila luč glede svetišča in sporočila tretjega angela, je bilo obdobje posebne preizkušnje. Adventisti, ki so še vedno vztrajali, da so imeli prav v preteklem gibanju, so bili resnično »predmet posmeha« za tiste, ki so menili, da je bilo sporočilo popoln neuspeh; in zaradi tega so bili tarča velikih očitkov. To so lahko veselo prenašali, dokler so se z vero oklepali Gospoda in bili v prisotnosti njegovega Svetega Duha.

GSAM 235Dve posebni točki napada

GSAM 235.3Satan je imel za adventiste dve posebni točki skušnjave. Prva je bila, da bi tiste, ki so trdno verjeli, da se je preroški čas končal, prepričal, da je Kristusov drugi prihod duhovni prihod in da je na nek način ta prihod izvršil ob koncu 2300 dni. Druga točka je bila, da bi tiste, ki so glede svojih preteklih izkušenj omahovali, prepričal, naj vse to opustijo. Medtem ko so se resnice o svetišču in sporočilu tretjega angela postopoma razkrivale iz Svetega pisma, so sporočila Božjega Duha prek daru preroštva potrdila preteklo gibanje in ga imenovala »jasna luč«, ki jo je Bog postavil na začetek poti, da bi sijala vse do mesta, ter opozorila na svetopisemske dokaze, da bo Kristusov drugi prihod dobeseden in oseben ter zato ne more biti dogodek ob koncu »dni«.

GSAM 236Čudovite manifestacije

GSAM 236.1Če bi Gospod v teh zadnjih dneh govoril svojemu ljudstvu prek videnj, ali ne bi pričakovali, da bi v samem pojavu bili očitni znaki božanskega? Ti znaki so vidni v videnjih gospe E. G. White. Sam pojav videnj, kot je prikazan v 13. poglavju, je preprosto čudežen; vendar pa je z njenimi zgodnjimi videnji povezanih še veliko čudovitih značilnosti, ki jih boste opazili, ko boste nadaljevali z branjem tega dela; in ali bi sploh lahko pričakovali kaj drugega od daru te vrste, ki ga je Bog namenil, da bi pritegnil pozornost ljudi in jih vodil k temu, da bi rekli, tako kot Mojzes: »Stopim vendar tja in pogledam to veliko prikazen«? Preprosta izjava revnega, bolnega, šibkega dekleta, ki je bilo očitno na robu groba, da ji je Gospod dal videnje, ne bi zadostovala za to. Čudovite manifestacije, povezane z videnji, so vzbudile zanimanje zanje, zato je bilo dekle pozvano, naj hodi od kraja do kraja in pripoveduje, kar ji je Gospod naročil, da razglasi drugim.

GSAM 236Izjemne manifestacije v tretji viziji

GSAM 236.2Tukaj bom navedel nekaj dejstev v zvezi z njenim tretjim videnjem, tistim, ki ga je imela v hiši svojega očeta, omenjenim v 13. poglavju, kot so mi jih pripovedovali mati in oče gospe White, njena sestra, gospa Sarah Belden, ter drugi.

GSAM 236.3V sobi, kjer se je zgodila vizija, je na komodi ležalo zelo veliko družinsko Sveto pismo. Bilo je iz izdaje, ki jo je leta 1822 v Bostonu natisnil Joseph Teale. Knjiga meri osemnajst na enajst palcev, je debela štiri palce in tehta malo več kot osemnajst funtov. Med vizijo je vstala in to težko Sveto pismo vzela na levo roko, knjiga je ležala odprta, ter ga držala pod pravim kotom glede na svoje telo; nato je več kot pol ure z desno roko obračala stran za stranjo in kazala na različne odlomke Svetega pisma, ki jih je ponavljala, medtem ko so njene oči gledale navzgor in v nasprotno smer od knjige. Njena sestra Sarah (kasneje žena Stephena Beldena) ali včasih katera druga prisotna oseba je pogledala vsak odlomek, na katerega je kazal njen prst, in jasno videla, da je v vsakem primeru ponavljala tisti odlomek Svetega pisma, na katerem je počival njen prst. Mati Harmon je povedala, da njena hči Ellen v svojem naravnem stanju »zaradi pomanjkanja moči ni bila sposobna dvigniti tega težkega Svetega pisma s komode; v videnju pa ga je držala očitno tako zlahka, kot da bi bil to le žepni Novi testament«.

GSAM 237.1To je bilo resnično čudo! – krhko dekle, ki je tehtalo le sedemdeset funtov, je več kot pol ure držalo težko Sveto pismo v položaju, v katerem ga ne bi mogel držati niti močan moški dve minuti; poleg tega je listalo od mesta do mesta po svetopisemskih odlomkih, ki so se v vsakem primeru izkazali za tiste, ki jih je ponavljalo, medtem ko so bile njene oči obrnjene navzgor in v nasprotno smer od knjige; in nazadnje, glas, ki je prihajal od osebe brez gibanja pljuč ali dihanja v telesu in je pravilno ponavljal določene svetopisemske odlomke – to zagotovo presega obtožbo, da bi bilo to posledica človeškega posredovanja ali učinek bolezni. Tisti, ki so to videli, so to jasno razumeli kot manifestacijo Duha Tistega, ki je govoril iz gorečega grma. Takšne manifestacije, kot so bile v tretji viziji gospodične Harmon, so, kjer so bile znane, prinesle prepričljiv dokaz, da je v vizijah delovala moč, ki presega omejeno.

GSAM 237Vizija v Topshamu

GSAM 237.2Kmalu po tem dogodku je skupina adventistov v Topshamu, približno trideset milj severovzhodno od Portlanda v zvezni državi Maine, ko je izvedela za Gospodovo delovanje z gospodično Ellen G. Harmon, povabila gospodično Harmon na to mesto. Povabilo je bilo sprejeto in tako je prišlo do njenega prvega obiska v Topshamu. Adventistska srečanja so se takrat odvijala v hiši gospoda Curtissa. Gospa Frances Lunt (nekdanja gospodična Frances Howland) iz Oaklanda v Kaliforniji mi je dala naslednjo izjavo z dne 19. januarja 1890:—

GSAM 238.1»Leta 1845 sem se skupaj z očetovo družino udeležila srečanj sestre Harmon v Topshamu, in med temi srečanji je imela videnje. To je bilo prvič, da smo jo videli v videnju. Eno od teh staromodnih Svetih pisem [družinsko Sveto pismo v izdaji Teale, ki je tehtalo osemnajst funtov] je pripadalo bratu Curtissu. To veliko Sveto pismo je sestra Harmon med videnjem vzela iz komode in medtem, ko je listala od strani do strani, je kazala na odlomke iz Svetega pisma, pri čemer so njene oči gledale navzgor in stran od knjige. Odlomki, ki jih je ponavljala, so bili bodisi besede pouka, spodbude ali graje. Še ena posebnost tistega prikazovanja je bil položaj knjige. Držala jo je na odprti dlani pod kotom petinštirideset stopinj, in nihče drug ni bil sposoben držati nobene knjige pod podobnim kotom, ne da bi mu takoj zdrsnila iz rok; sestra Harmon pa je to Sveto pismo držala pod tem kotom več minut, tako trdno, kot da bi ji bilo prilepljeno na roko, medtem pa je hodila od enega do drugega v sobi.«

GSAM 238Pričevanje gospe Truesdail

GSAM 238.2Še ena izjava v zvezi s tem istim videnjem je od gospe M. C. Truesdail iz Trentona v Missouriju, z dne 27. januarja 1891. Pravi:—

GSAM 238.3»Leta 1845 sem bila stara petnajst let in sem bila prisotna ob prvem obisku sestre Harmon v Topshamu, ko je imela videnje v hiši brata Curtissa, kjer je vzela veliko družinsko Sveto pismo in ga držala v položaju, v katerem nihče drug ne bi mogel držati knjige v rokah, ne da bi mu takoj zdrsnila.

GSAM 238.4»Sestra Harmon je bila v videnju več kot dve uri. To je bila najčudovitejša manifestacija Božje moči, ki sem jo kdaj koli doživela, in videla sem jo v videnju več kot ducatkrat. To so bile vedno priložnosti globoke slovesnosti in samopregledovanja, toda ta je presegla vse ostale. O, kako smo trepetali, ko nas je nebeška veličastnost poučevala skozi svoje šibko orodje; ko nam je brala odlomke, ki so bili tako tolažljivi in primerni za našo težko situacijo; kot so Hebrejcem 2:2, 3; Jakob 5:7, 8; Hebrejcem 10:35, 39; 1. Peter 1:7; Luka 12:32–37, poleg mnogih drugih, pri čemer je veliko družinsko Sveto pismo držala tako visoko, da sem morala stati na stolu, da sem lahko prebrala tisto, na kar je kazala. Mislim, da sestra Harmon ni bila več kot dva palca višja.«

GSAM 239.1Takšne manifestacije so prepričale odprte ljudi, da nekakšna nadčloveška moč vodi to skromno orodje, in iz različnih delov Nove Anglije so prihajali klici, naj pride in poda svoje pričevanje.

GSAM 239Fizično delo je greh

GSAM 239.2Kmalu zatem je gospodična Harmon v videnju prejela navodilo, naj obišče mesto Paris v zvezni državi Maine, kjer so živeli ljudje, ki so menili, da je opravljanje fizičnega dela greh. Pastor Stephens iz Woodstocka v zvezni državi Maine je bil vodilna osebnost te zmote in je imel močan vpliv na druge. Prej je bil metodistični pridigar in veljal je za skromnega, zvestega kristjana. S svojo gorečnostjo za resnico in navidezno svetim življenjem si je pridobil zaupanje mnogih, kar je nekatere pripeljalo do prepričanja, da ga posebej vodi Bog. Gospod je gospodični Harmon dal opomin zanj. Izjavila je, da ravna v nasprotju z Božjo besedo, ker se vzdržuje dela, vsiljuje svoje zmote drugim in obsoja vse, ki jih ne sprejemajo. Zavrnil je vse dokaze, ki mu jih je Gospod dal, da bi ga prepričal o njegovi zmoti, in ni hotel priznati svojih napak. Sledil je notranjim navdihom in se odpravljal na naporne poti, prehodil velike razdalje, kjer je bil deležen le zmerjanja, in menil, da pri vsem tem trpi zaradi Kristusa. Svoj razum in presojo je odložil na stran.

GSAM 239.3Glede pričevanja gospodične Harmon in izida zadeve bom citiral iz pisma, ki sem ga prejel od gospe M. C. Truesdail, ki je takrat prebivala v Parisu v zvezni državi Maine. Po navedbi nekaterih podrobnosti, ki so v skladu z zgoraj navedenim, pravi:—

GSAM 240.1»Priznanja so prišla od vseh razen od njihovega vodje, Jesseja Stephensa. Sestra Harmon ga je opozorila, da bo kmalu končal svojo kariero, če se ne bo ponižal s priznanjem svojih napak. Vsi so to razumeli kot napoved, da bo na nek način storil samomor.«

GSAM 240.2Sledi nadaljevanje njegovega primera:—

GSAM 240.3»Ko ga je zapustila njegova majhna čreda, je postal melanholičen in kmalu zatem izgubil razum, saj ni hotel jesti ničesar, kar bi pripravili grešniki. Ni slišal za moj povratek iz Massachusettsa, ko sem mu prinesla večerjo. Ko je skozi majhno odprtino v oknu iztegnil svojo okostnato roko, me je vprašal: ‚Ali te je Bog poslal s tem, sestra Marian?‘ Ko je opazil moj oklevajoč odgovor, ni hotel niti okusiti hrane. Njegovo žalostno stanje, ko je bil zaprt v majhni sobi pri svojem bratu (neverniku), me je spomnilo na opozorilo, ki mu je bilo tako prijazno poslano iz nebes in ki ga je tako trmasto zavrnil. Dva dni po tem žalostnem obisku so ga odpeljali k njegovi družini, kjer je kmalu končal svoje življenje s samomorom, tako da si je iz posteljnine spletel vrv.«²

GSAM 240Izpolnjena napoved

GSAM 240.4Poleti leta 1845 je gospodična Harmon na povabilo Otisa Nicholsa obiskala Massachusetts, spremljala pa jo je njena sestra Sarah. Nastanili sta se pri družini gospoda Nicholsa. On in njegova žena sta ju s kočijo vozila na različne kraje, kjer so potekala srečanja, na katerih je gospodična Harmon podajala svoja pričevanja. Tako je lahko obiskala Boston, Roxbury in Carver. Ob njunem drugem obisku v Bostonu v Massachusettsu se je zgodil zelo zanimiv dogodek.

GSAM 240.5V Bostonu in okolici je bila skupina fanatičnih ljudi, ki so prav tako menili, da je delo greh, njihovo glavno sporočilo pa je bilo: »Prodajte imetje svoje in dajajte miloščino.« Trdili so, da so v jubilejnem letu, da naj zemlja počiva in da je treba revne preživljati brez dela. Sargent, Robbins in nekateri drugi so bili njihovi voditelji. Vizije so obsodili kot hudičeve, ker so razkrile njihove lastne zmote. Bili so ostri do vseh, ki niso verjeli tako kot oni.

GSAM 241.1Medtem ko sta gospodična Harmon in njena sestra obiskovali gospoda Nicholsa, sta Sargent in Robbins prišla iz Bostona, da bi od njega izprosila uslugo, in rekla, da sta prišla na obisk ter da bosta nocoj pri njem prenočila. Gospod Nichols je odgovoril, da je vesel, da sta prišla, saj sta bili v hiši gospodični Sarah in Ellen Harmon, in si je želel, da bi se z njima spoznala. Takoj sta spremenila mnenje in ju ni bilo mogoče prepričati, da bi vstopila v hišo. Gospod Nichols ju je vprašal, ali bi Ellen lahko v Bostonu podala svoje sporočilo in ali bi ga poslušala, nato pa presodila. »Da,« sta odgovorila, »pridi v Boston naslednjo soboto [kar pomeni nedeljo, saj še nista sprejela sobote]; radi bi imeli priložnost, da jo poslušamo.«

GSAM 241.2Gospod Nichols mi je to pripovedoval v svoji hiši v Dorchesterju leta 1858. Povedal je, da je vse načrtoval tako, da bi v sobotno jutro odšel v Boston s svojo kočijo, da bi gospodično Harmon odpeljal na predlagano srečanje. Tisti večer, med družinsko molitvijo, je bila v viziji odnesena. Ko se je vrnila iz vizije, je rekla: »Brat Nichols, jutri ne bom šla v Boston; Gospod mi je pokazal, da moram iti v Randolph. Tam ima zame delo, ki ga moram opraviti.« Gospod Nichols je zelo spoštoval svojo besedo. Obljubil ji je, da jo bo naslednji dan odpeljal v Boston, zato je zaskrbljeno vprašal: »Kaj naj storim z obljubo, ki sem jo dal Sargentu in Robbinsu?« »Ne skrbi za to,« je rekla gospodična Harmon, »Gospod mi je ukazal, naj grem v drugo smer.« »No,« je rekel gospod Nichols, »ne razumem tega.« »Gospod mi je pokazal, da bomo to razumeli, ko bomo prišli tja,« je rekla gospodična Harmon. »No,« je rekel gospod Nichols, »ni načina, da bi prišla tja, razen če te odpeljemo, vendar ne vem, kako bom to pojasnil bratom v Bostonu.«

GSAM 241.2Gospod Nichols mi je še povedal, da »je sestra Harmon v videnju videla njihovo hinavščino, da v Bostonu v soboto ne bo srečanja, da se bodo Sargent, Robbins in drugi nasprotniki v soboto srečali z veliko skupino v Randolphu (trinajst milj od Bostona); in da se moramo s tistimi, ki nam nasprotujejo, srečati v Randolphu na njihovem srečanju v soboto, kjer bo prejela sporočilo zanje, ki bo prepričalo poštene in nepristranske, ali so njene vizije od Gospoda ali od satana.« Namesto da bi šli v Boston in nato v Randolph, kar bi pomenilo pot dolžine dvaindvajset milj, so šli neposredno v Randolph, kamor so prispeli približno ob času srečanja. Tam so našli prav tiste, ki so se dogovorili, da se bodo z njimi srečali v Bostonu. Gospod Nichols je nato rekel: »Zdaj razumem.«

GSAM 242.1Ta poskus Sargenta in Robbinsa, da bi se izognila pričevanju gospodične Harmon, in način, na katerega je bila usmerjena, da se z njima sreča, sta močno vplivala na misli nekaterih prisotnih. O samem srečanju bom citiral poročilo, kot ga je podal gospod Nichols:—

GSAM 242Izjemne manifestacije

GSAM 242.2»Sestra Ellen je bila v viziji prevzeta z izjemnimi pojavi in je v viziji nadaljevala z govorjenjem z jasnim glasom, ki so ga vsi prisotni lahko razumeli, vse do približno sončnega zahoda. Sargent, Robbins in French so bili zelo razburjeni in hkrati vznemirjeni, ko so slišali sestro Ellen govoriti v viziji, za katero so trdili, da je delo hudiča; izčrpali so ves svoj vpliv in telesno moč, da bi uničili učinek vizije. Združili so se v zelo glasnem petju, nato pa so izmenično govorili in glasno brali iz Svetega pisma, da Ellen ne bi bilo slišati, dokler jim ni pošla moč in so se jim roke tresle tako, da niso mogli več brati iz Svetega pisma; toda sredi vse te zmede in hrupa so vsi prisotni jasno in glasno slišali Ellenin jasen in prodoren glas, ko je govorila v videnju. Nasprotovanje teh moških se je nadaljevalo, dokler so lahko govorili in peli, kljub temu, da so jih nekateri njihovi lastni prijatelji grajali in prosili, naj prenehajo. A Robbins je rekel: ‚Poklonili ste se maliku: častite zlato tele.‘

GSAM 243.1»Gospod Thayer, lastnik hiše, ni bil povsem prepričan, da je bila njena vizija delo hudiča, kot je trdil Robbins. Želel je, da bi to na nek način preizkusili. Slišal je, da se vizije satanske moči ustavijo tako, da se odpre Sveto pismo in ga položi na osebo, ki je v viziji, zato je vprašal Sargenta, ali bi to preizkusil na ta način, kar pa je ta zavrnil. Nato je gospod Thayer vzel težko, veliko družinsko Sveto pismo v formatu quarto, ki je ležalo na mizi in se je redko uporabljalo, ga odprl in ga položil odprto na prsi Ellen, medtem ko je bila v viziji, saj se je takrat nagibala nazaj proti steni v kotu sobe. Takoj, ko je bilo Sveto pismo položeno nanjo, se je dvignila na noge in odšla v sredo sobe, z odprtim Svetim pismom v eni roki, ki ga je dvignila tako visoko, kot je le mogla, ter z očmi, trdno usmerjenimi navzgor, slovesno izjavila: ‚Navdihnjeno pričevanje od Boga‘ ali besede enakega pomena. Nato, medtem ko je imela Sveto pismo razprostrto v eni roki in je gledala navzgor, ne pa v Sveto pismo, je še dolgo časa z drugo roko listala po straneh, s prstom kazala na določene odlomke in njihove besede pravilno izgovarjala s slovesnim glasom. Mnogi prisotni so gledali na odlomke, na katere je kazala s prstom, da bi preverili, ali jih pravilno izgovarja, saj so njene oči hkrati gledale navzgor. Nekateri od navedenih odlomkov so bili sodbe proti grešnikom in bogokletnikom; drugi pa so bili opomini in navodila v zvezi z našim sedanjim položajem.

GSAM 243Njeno najdaljše videnje, ki je trajalo več kot šest ur

GSAM 243.2»V tem stanju je ostala vse popoldne do skoraj sončnega zahoda, ko je izstopila iz videnja. Ko se je Ellen v videnju dvignila na noge s težkim odprtim Svetim pismom v roki in hodila po sobi ter izgovarjala odlomke iz Svetega pisma, so Sargent, Robbins in French utihnili. Preostanek časa so bili vznemirjeni, skupaj z mnogimi drugimi; vendar so zaprli oči in to prestali, ne da bi kakor koli priznali svoja čustva.«³

GSAM 244Poroka gospodične Harmon

GSAM 244.130. avgusta 1846 sta se gospodična E. G. Harmon in pastor James White poročila in skupaj sta delovala za širjenje sporočila. V letu 1847 se je njuno delo večinoma omejevalo na Maine in Massachusetts.

GSAM 244.2Prvi sobotni dan v aprilu je gospa White v domu Stockbridgea Howlanda v Topshamu, kjer so se takrat običajno odvijala srečanja, doživela izredno zanimivo videnje. To videnje je tisto, ki je omenjeno v knjigi Early Writings, kjer je imela videnje svetišča in njegove opreme, časa stiske, svetnikov, ki bežijo iz mest, nepravičnih, ki jih obkrožajo, njihove rešitve ob Božjem glasu, jubileja, Gospodovega prihoda v oblačnem vozu itd. Morda je dobro opozoriti na nekatere njene gibe med tem videnjem.

GSAM 244V videnju je bilo uporabljenih veliko Svetih pisem

GSAM 244.3Gospa Frances Lunt (hči S. Howlanda) mi je 19. januarja 1890 dejala:

GSAM 244.3»Na strani sobe, kjer so potekala srečanja, je stala miza, na kateri je bilo več različnih knjig, med njimi tudi nekaj Svetih pisem običajne velikosti. Med vizijo je gospa White vstala, odšla k mizi, vzela Sveto pismo, ne da bi se dotaknila katere koli druge knjige, in ga z levo roko držala odprto nad glavo, medtem ko je s kazalcem desne roke pokazala na odlomek Svetega pisma, ki ga je ponavljala, ko je stala pred osebo, ki ji je bil namenjen, nato pa je odprto knjigo položila na prsi osebe, pred katero je ponavljala odlomek. Ko se je vrnila k mizi, je vzela še eno Sveto pismo in na enak način ponovila še en odlomek iz Svetega pisma ter odprto Sveto pismo položila na prsi osebe, na katero se je obračala. To dejanje se je ponovilo pri približno pol ducata oseb; nato se je na eleganten način usedla na stol, medtem ko so njene oči ves čas gledale navzgor in stran od knjige.«

GSAM 245.1Gospa Truesdail o tem pravi:

GSAM 245.1»Bila sem prisotna [april 1847], ko je sestra White stopila k mizi in med knjigami, ki so ležale na mizi, vzela eno Sveto pismo za drugim ter ga položila na prsi tistemu, za katerega je imela odlomek iz Svetega pisma. To je počela, medtem ko so bili njeni pogledi usmerjeni proti nebu. Ob tej priložnosti je medtem, ko je govorila z mano, držala Sveto pismo nad glavo; nato pa ga je položila na moje prsi. Odlomek, ki mi je bil namenjen, je bil iz 2. Korinčanom 6:17.«⁴

GSAM 245.2Gospa Frances Lunt v pismu navaja imena treh oseb, ki so bile prisotne ob tej priložnosti in na katere so bila položena Sveta pisma, medtem ko je gospa White z njimi govorila o odlomku za vsako od njih; med imeni je bilo tudi ime gospe Truesdail.

GSAM 245Prvo delo je potekalo med adventističnimi verniki

GSAM 245.3Delo gospodične Harmon, pod vodstvom preroškega daru, od januarja 1845 do pomladi 1846, skoraj osemnajst mesecev, je potekalo med »verniki« v Kristusov bližnji prihod, s katerimi se je prej družila. Po izteku 2300 dni (22. oktobra 1844), dokler ne bi razumeli vzroka za njihovo razočaranje in narave dogodka, ki se je takrat zgodil, bi obstajala nevarnost, da bi verniki zdrsnili v napačna stališča ali da bi se popolnoma odpovedali svojim preteklim izkušnjam. Njeno sporočilo takim je bilo: »Preteklo gibanje je bilo od Boga. Trdno se držite svoje vere. Gospod ima še vedno delo za svoje ljudstvo. Preučujte Sveto pismo. Raziskujte besedo in našli boste luč.«

GSAM 245.4To navodilo je v skladu z Gospodovim načrtom. Njegov namen je bil vedno, da se njegova posebna sporočila za njegovo ljudstvo v svojem času izpeljejo iz njegove besede, dar preroštva pa pride »kot dopolnilo«, da potrdi in okrepi vernike.

GSAM 246.1Izrazit primer tega dejstva najdemo v primeru Kornelija, kot je zapisano v Apostolskih delih. Božji angel se mu je prikazal in mu v njegovi lastni hiši podaril videnje. Ta angel je dobro poznal resnice evangelija in bi jih lahko naučil Kornelija, vendar je bil poslan, da služi tistemu, ki je bil dedič odrešitve, tako da je Korneliju podaril videnje. Zagotovil mu je, da je Gospod sprejel njegovo pobožnost in posvetitev. Ni mu pridigal evangelija, ampak mu je preprosto rekel, naj pokliče Petra, ki je bival pri Simonu, kožarju, v Jopi. Peter je prišel in je Korneliju iz Svetega pisma oznanil Kristusov evangelij.

GSAM 246Položaj daru preroštva

GSAM 246.2Na tej točki je morda dobro opozoriti na vrstni red razvoja darov, kot ga je Gospod določil v svoji besedi. Pavel se na to sklicuje v pismu Korinčanom, kjer pravi: »nekatere si je postavil Bog v cerkvi prvič za apostole, drugič za proroke.«⁵

GSAM 246.3Ko pogledamo Apostolovo izjavo o odnosu teh darov v evangelijskem delu, takoj vidimo, zakaj se ta vrstni red upošteva. Pri primerjavi teh darov Pavel pravi: »Jeziki so torej za znamenje ne tem, ki verujejo, temuč nevernim, proroštvo pa ne nevernim, temuč tem, ki verujejo.«⁶ Gospodov red je, da se njegova posebna sporočila svetu prinašajo iz njegove besede; zato spodbuja ljudi, naj preučujejo Sveto pismo in odhajajo kot Apostoli, obremenjeni z Gospodovimi sporočili, ter jih oznanjajo iz Svetega pisma, ki je prestalo preizkušnjo stoletij. Ko se vzpostavijo verniki, dar preroštva pride »v drugem planu« in izpolni svojo vlogo »v pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje telesa Kristusovega«.⁷