1. poglavje – Uvod

GSAM 21.1Ko govorimo o Kristusovem drugem prihodu, se dotikamo teme, ki je v resnici upanje Božjega ljudstva že od izgona naših prvih staršev iz Edena. V besedah, namenjenih kači, da bo potomec žene zlomil njeno glavo, je bilo zagotovilo, da bo končno prišel obnovitelj, ki bo premagal Satanove uzurpacije in izpolnil Božji namen na zemlji. Domneva je, da sta Adam in Eva mislila, da se bo to delo izvršilo zelo kmalu in da bo zmagovalec njun neposredni potomec. Vendar je v Božjem načrtu obljuba Odrešenika iz navideznega propada zajemala vse, kar se je od takrat razvilo po njegovem »lastnem sklepu in milosti svoji, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi«.¹

GSAM 21.2Če bi Adam in Eva takoj dobila vpogled v bedo in gorje, ki bosta napolnila svet v dolgih stoletjih med njegovim propadom in obnovo, bi bila njuna žalost neznosna. Bog nebes je v svoji nežni milosti in sočutju to sliko pred njima skril, da sta lahko gojila ljubeče upanje, da bosta kmalu osvobojena v slavno svobodo Božjih otrok. Misel, da je odrešitev blizu, ju je seveda spodbudila k večji resnosti pri pripravi na ta dogodek.

GSAM 22.1Podobno je bilo z ljudstvom Božjim v vseh rodovih od Adamovih dni. Bili so prepričani, da se bo v prihodnosti zgodil velik in pomemben dogodek – da bo Kristus končno prišel in vzpostavil svoje kraljestvo. Tudi oni, tako kot Adam in Eva, so verjeli, da je dogodek blizu, in tako kot onadva niso vedeli, kaj se bo zgodilo med njihovim časom in tem dogodkom; sicer bi morda obupali pri prizadevanju za cilj nagrade.

GSAM 22.2To misel lahko ponazorimo z dogodki, ki so se zgodili v okviru velikih odkritij. Možje, ki so jih sprožili, so, čeprav se tega niso zavedali, dejansko izpolnjevali Božji namen; vendar so jih navdihovale ideje, ki se niso v vseh pogledih ujemale z njihovimi lastnimi teorijami, ki so jih spodbudile k dejanjem.

GSAM 22Daljnosežni učinki Kolumbovih odkritij

GSAM 22.3Montgomery v svoji knjigi American History,² izdaja iz leta 1902, strani 8, 9, ko govori o teoriji, ki je Kolumba spodbudila, da se je odpravil na potovanje, in o izvedbi njegovega načrta, da bi dosegel Vzhodno Indijo s plovbo proti zahodu, pravi:—

GSAM 22.4»Kolumb je menil, da lahko izboljša projekt portugalskega kralja. Bil je prepričan, da obstaja krajša in boljša pot do Indij kot tista, ki jo je začrtal Diaz. Načrt genovskega mornarja [Kolumba] je bil tako drzen, kot je bil izviren. Namesto da bi plul proti vzhodu ali proti jugu in vzhodu, je predlagal, da pluje neposredno proti zahodu. Imel je, kot je verjel, tri dobre in trdne razloge za takšno podjetje: Prvič, v skladu z najboljšimi zemljepisnimi deli tistega časa je bil Kolumb prepričan, da Zemlja ni ravna, kot je večina ljudi domnevala, ampak da je krogla. Drugič, domneval je, da je ta krogla veliko manjša, kot je v resnici, in da večji del krogle sestavlja kopno namesto vode. Tretjič, ker ni vedel ničesar in ni niti slutil obstoja ameriškega kontinenta ali Tihega oceana, si je predstavljal, da je obala Azije ali Indije neposredno nasproti Španije in zahodne obale Evrope. Ocenil je, da celotna razdalja do Cipanga, oziroma Japonske, verjetno ne bo presegla približno štirih tisoč milj.

GSAM 23.1»Njegov načrt je bil naslednji: odplul bi iz Evrope; svojo ladjo usmeril proti zahodu v smeri Japonske in sledil krivini zemeljske oble, dokler ga ta ne bi pripeljala do tistega, kar je iskal. V njegovih očeh se mu je to zdelo tako gotovo in preprosto, kot da bi muha hodila okoli jabolka.

GSAM 23.2»Če bi mu odprava uspela, bi imel to ogromno prednost: v Indijo bi vstopil neposredno skozi glavna vrata, namesto da bi do nje prišel po ovinkih in skozi nekakšen stranski vhod, kot morajo Portugalci.

GSAM 23.3»Vidimo, da je imel ta človek, ki je razumel praktično matematiko, geografijo in navigacijo tako dobro kot kdor koli drug v tistem času, prav v prvi točki – glede oblike Zemlje –, v drugih dveh pa se je popolnoma motil.

GSAM 23Srečna napaka

GSAM 23.4»Vendar so mu njegove napake, čeprav se zdi nenavadno, v enem pogledu pomagale. Napaka, ki jo je storil glede razdalje, je bila izredno srečna. Če bi Kolumb pravilno izračunal velikost zemeljske krogle in pravo dolžino takšnega potovanja, verjetno ne bi odplul, saj bi takoj spoznal, da je predlagana portugalska pot veliko krajša in cenejša. Poleg tega, če bi si lahko predstavljal ali na kakršen koli način predvidel, da leži ameriški kontinent prav na njegovi poti, ga to samo po sebi morda ne bi spodbudilo, da se odpravi na odkriteljsko potovanje, saj njegov cilj ni bil najti novo deželo, ampak novo pot do stare.«

GSAM 23Veliko upanje vseh časov

GSAM 23.5Tako je Božje ljudstvo skozi stoletja gojilo upanje v Kristusov prihod, ki je bilo zanje »kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno«.³ Čeprav so med žalostjo in stiskami v bolečini pogosto vzklikali: »Kako dolgo še, Gospod, preden pride osvoboditev?«, so vendarle vztrajali in so, tako kot Pavel, rekli in še vedno pravijo: »kdo je naše upanje, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem?«⁴

GSAM 24Pavel, ki ga je podpiralo upanje

GSAM 24.1V tej zvezi naj zadostuje le nekaj primerov o podpirajoči moči tega upanja. Ko je bil Pavel priveden pred Feliksa in mu je bilo dovoljeno, da se zagovarja, je rekel: »po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo, tako služim Bogu naših očetov, da verujem vse, kar je pisano v postavi in v prorokih, in da imam upanje v Boga, ki se ga tudi ti sami drže, da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.«⁵

GSAM 24.2V svojem prepričljivem zagovornem govoru, ko je bil priveden pred Agripo, je Pavel rekel: »In sedaj stojim pred sodbo zavoljo upanja v obljubo, ki jo je Bog dal očetom našim, ki jo dvanajsteri rodovi naši upajo doseči, stanovitno služeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja sem, o kralj, tožen od Judov. Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog mrtve obuja?«⁶ Ko je bil končno v Rimu, da bi se pojavil pred Cezarjem, je rekel Judom: »zaradi upanja Izraelovega sem vkovan v to verigo.«⁷

GSAM 24.3Pavel je o tem upanju odkrito govoril v pismu Titu: »Kajti prikazala se je milost Božja zveličalna vsem ljudem, učeč nas, da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa.«⁸

GSAM 24Peter se veseli upanja

GSAM 24.4Peter o istem upanju govori takole: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem usmiljenju svojem prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem dediščine neminljive in neoskrunjene in nevenljive, shranjene v nebesih za vas, ki vas moč Božja čuva in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času. V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (ako je treba) v žalosti po mnogoterih izkušnjavah, da se preizkušnja vere vaše, vrednejša nego preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa;«⁹

GSAM 25Božji namen pri stvarjenju

GSAM 25.1Sveto pismo razkriva Božji namen pri stvarjenju sveta; iz preroških besed pa spoznavamo tudi njegov načrt glede prihodnosti: »tako pravi Gospod, stvarnik nebes (on sam je Bog!), obrazovatelj zemlje in stvaritelj njen; on jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje.«¹⁰ Ko jo je oblikoval, jo je dal človeku. Psalmist pravi: »Nebesa so nebesa Gospodova, a zemljo je dal sinom človeškim.«¹¹ Ko pa jo je dal človeku, je bil človek pravičen, kakor je izrazil modrec: »Samo to sem našel, da je Bog ustvaril človeka poštenega, oni pa iščejo veliko spletk.«¹²

GSAM 25.2O Gospodovem ravnanju s človeškim rodom beremo, da »ko je razdruževal človeške otroke, je določil meje ljudstvom po številu Izraelovih sinov«,¹³ to je glede na število pravega Izraela, ki bo na koncu zbran na zemlji kot podaniki njegovega prihodnjega kraljestva. Pavel to izraža s temi besedami: »Bog ... je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njih prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas. Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo.«¹⁴ Ko bo ta prvotni namen glede zemlje izpolnjen, »ljudstvo tvoje — vsi bodo pravični«.¹⁵ Spet je o njih v tem stanju rečeno: »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem! Ljudstvu, ki v njem prebiva, bo odpuščena krivica.«¹⁶ To bo čas, ko »krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru«.¹⁷

GSAM 26Kristusov drugi prihod ni bajka

GSAM 26.1V drugem Petrovem pismu je zapisano: »nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili Gospoda našega Jezusa Kristusa moč in prihod, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji; in ta glas smo mi slišali, da je prišel z neba, ko smo bili ž njim na sveti gori. In imamo besedo proroško tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v srcih vaših.«¹⁸

GSAM 26.2V tem svetopisemskem odlomku apostol omenja spremenitev na gori kot dokaz Kristusovega drugega prihoda. Pred tem dogodkom je naš Odrešenik rekel svojim apostolom: »Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega, da prihaja v kraljestvu svojem«¹⁹ — kot je zapisal Luka: »So nekateri med tukaj stoječimi, ki ne okusijo smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega.«²⁰

GSAM 26.3Ta obljuba se je dobesedno izpolnila prav v samem spremenjenju. V tej »viziji« na gori so videli Jezusa v slavi, takšnega, kakršen se bo pojavil, ko bo prišel v svojem kraljestvu. Videli so Elija (Elija), ki je bil vzet v nebesa, ne da bi okusil smrt, in ki predstavlja tiste, ki bodo »v trenutku, v hipu« preoblikovani – spremenjeni iz smrtnih v nesmrtne –, ko bo prišel Gospod.²¹ Tam je bil tudi Mojzes, ki je umrl, in predstavlja tiste, ki bodo obujeni od mrtvih, da se srečajo z Gospodom. Tako so v tej »viziji« videli Kristusa, kako prihaja v svojem kraljestvu, kakor jim je obljubil.

GSAM 27Prerokba je zanesljivejša beseda

GSAM 27.1Čeprav so apostoli videli ta veličasten prizor na gori spremenitve in slišali glas Božjega odobravanja, apostol Peter potrjuje: »imamo besedo proroško tem trdnejšo.« S to izjavo ne podcenjuje tega, kar so videli in slišali ob tistem nepozabnem dogodku. Takrat so enkrat slišali Božji glas, toda v velikih linijah preroštva, ki segajo vse do Kristusovega drugega prihoda, imamo Božji glas, ki se pogosto ponavlja. Pravzaprav je vsaka natančna preroška napoved, ki se je izpolnila ali je zabeležena v zgodovini, Božji glas, namenjen nam. Prav v tem smislu mora biti preroška beseda »trdnejša«. Revised Version to prevaja kot »potrjena«. Preroštvo je potrjeno z izpolnitvijo vsake posamezne podrobnosti. Vsak napovedan dogodek, ko se izpolni, je zagotovilo, da se bodo tudi preostali napovedani dogodki zagotovo uresničili.

GSAM 27Narava preroštva

GSAM 27.2Naslednja pričevanja uglednih biblijskih strokovnjakov o naravi preroštva so prepričljiva:—

GSAM 27.3Thomas Newton trdi, da »je preroštvo predvidena in skrajšana zgodovina; zgodovina pa je uresničeno in razširjeno preroštvo. Na svetu so obstajala lažna preroštva; toda vsa pamet in zloba ljudi in hudičev ne more ustvariti takšnih preroštev, kot so zapisana v Svetem pismu.«

GSAM 27.4Sir Isaac Newton priča, da »je poslušanje prerokov temeljna značilnost prave cerkve«.

GSAM 27.5Dr. A. Keith pravi, da »je preroštvo enakovredno vsakemu čudežu in je samo po sebi čudežno... Samo glas Vsemogočnosti bi lahko poklical mrtve iz groba – samo glas Vsevednosti bi lahko povedal vse, kar leži skrito v temni prihodnosti, ki je za človeka tako neprehodna kot bivališča mrtvih – in oba sta enako Božji glas.«

GSAM 28.1Matthew Henry je dejal, da »se bo v Božjem času, ki je najboljši čas, in na Božji način, ki je najboljši način, preroštvo zagotovo izpolnilo. Vsaka Kristusova beseda je zelo čista in zato zelo zanesljiva.«

GSAM 28Namen preroštva

GSAM 28.2Iz Kristusovih besed, ki jih je izrekel svojim apostolom, lahko spoznamo enega od Gospodovih namenov pri podajanju preroštva. Ko je preroško govoril o stvareh, ki se bodo zgodile v Judovem življenju, je rekel: »Vam to pravim, preden se je zgodilo, da verujete, kadar se zgodi, da sem jaz.«²²

GSAM 28.3Gospod pravi tudi prek preroka Izaija: »Sem Bog, in nihče ni meni enak, ki oznanjam od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki velim: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli.«²³

GSAM 28.4Še enkrat: »Prejšnje sem naznanjal od nekdaj, in iz mojih ust je izšlo in sem to razglasil; mahoma sem to dopolnil, in zgodilo se je.... zato sem ti to naznanjal od nekdaj; ko se ni še zgodilo, sem ti povedal to, da bi ne govoril: Malik moj je storil to in izdolbena ali ulita podoba moja je zapovedala tisto. Slišal si to; ogleduj vse to! in vi, nočete li tega priznati? Odslej ti napovedujem novo in dosihdob skrito, česar nisi vedel. Sedaj se to ustvarja, ne pa oddavna, in pred tem dnevom nisi slišal za to, da ne porečeš: Glej, vedel sem to.«²⁴

GSAM 28.5Iz teh besed je razvidna moč izpolnitve preroštev kot dokaz božanskega izvora preroštva, pa tudi kot dokaz Gospodove moči nad vsemi poganskimi bogovi. Iz teh besed je razvidno tudi, da preroštvo zavzema zelo pomembno mesto v Svetem pismu resnice. Glede na to, da so ta dejstva resnična, je presenetljivo čudno, da toliko ljudi posveča le malo ali sploh nobene pozornosti študiju preroških del Svetega pisma.

GSAM 29Prerokbe niso zapečatene

GSAM 29.1Neobveščeni pravijo, da so neizobraženi in zato ne morejo razumeti preroštev. Po drugi strani pa mnogi izobraženci, med njimi tudi nekateri pastorji, pravijo: »Preroštva so zapečatena in jih ni mogoče razumeti. Vsi vemo, da je knjiga Razodetja zapečatena knjiga.«

GSAM 29.2V Razodetju je bilo ljubljenemu Janezu posebej zapovedano, naj knjige ne zapečati.²⁵ Prav tako je v tej knjigi izrečen blagoslov tistim, ki »slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano«.²⁶ Kako bi bilo mogoče izpolnjevati stvari, ki so zapisane v zapečateni knjigi, če jih ne bi razumeli in jih sploh ne bi bilo mogoče razumeti? Gospod je prek Mojzesa rekel: »Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj, da bi izpolnjevali vse besede tega zakona.«²⁷

GSAM 29.3Da je Gospod nameraval, da se Danielova preroštva razumejo, je razvidno iz njegovih besed, ki jih je o njih izrekel svojim učencem. Preberemo: »Kadar torej ugledate „gnusobo razdejanja“, ki jo je napovedal prorok Daniel, da stoji na svetem kraju (kdor bere, naj razume!),«²⁸ kar dejansko pomeni: Razumite preroka Daniela.

GSAM 29.4Gospod v teh besedah razkriva zmotnost trditve, da preroštva ni mogoče razumeti: »vam je vsaka prikazen podobna besedam zapečatenega pisma, katero dado branju veščemu človeku, rekoč : Beri, prosim, to! On pa reče: Ne morem, ker je zapečateno. In dado pismo neveščemu branju, veleč: Beri, prosim, to! pa reče: Brati ne znam. In Gospod je rekel: Zato ker se mi bliža to ljudstvo in me časti z usti in z ustnami, srce pa obrača daleč od mene, in ker je njih strah do mene le zapoved človeška, kakor so se je naučili: glej, zato bom še dalje čudno ravnal s tem ljudstvom, čudno in čudovito; in modrost modrijanov njegovih mine in razumnost razumnikov njegovih se skrije.«²⁹ Če bi ljudstvo, na katerega se tu nanaša prerok, sledilo zanesljivi besedi preroštva, se ne bi bilo treba oddaljiti od Božjega zakona in nadomestiti njegovih zapovedi z zapovedmi ljudi.

GSAM 30Prerokba ni predmet zasebne razlage

GSAM 30.1Ni tako, da bi imela preroštva kakšen globok, skrit, skrivnosten pomen, zaradi katerega jih toliko ljudi ne razume. Apostol Peter je o tem rekel: »To najprej spoznavajoč, da se nobeno prorokovanje pisma ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prorokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temuč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti Duh.«³⁰ Iz teh besed jasno izhaja, da je za razumevanje preroštva bistveno sprejetje tistega duha, ki je govoril skozi preroke. O tem duhu, obljubljenem vsem, ki ga iščejo, je zapisano: On »vas bo vodil v vso resnico.«³¹

GSAM 30Izpolnjena preroštva

GSAM 30.2Pri preučevanju preroštva je treba vedno imeti v mislih določena dejstva: Bog, ki je nezmotljiv, je avtor preroštva, in ko pride čas za izpolnitev napovedi, se bo prav tisti napovedani dogodek tudi zgodil. Poleg tega, ker Gospod, ki ima moč, da predvidi, kaj bodo ljudje storili, določi čas, ko se bo nekaj zgodilo, se ob prihodu tega časa preroštvo resnično izpolni. Z drugimi besedami, lažna izpolnitev preroštva v času, ki je določen za resnično, je nemogoča. V skladu s tem načelom lahko rečemo, da ko pride Gospodov čas, da se njegovo sporočilo resnice posreduje svetu, se to sporočilo vsakič pojavi.

GSAM 30.3Nekoč, ko je pisec imel predavanje o izpolnitvi preroštva, je stopil naprej nek prisotni nevernik in rekel: »Čestitam vam, razlagalci preroštva, da ste res srečni. Pri vašem študiju zgodovine se zdi, da tako zlahka najdete tisto, kar se natančno ujema s preroštvom.« »Da,« je bil naš odgovor, »ustreza, ker je bilo narejeno tako, da ustreza. Če bi šli v trgovino z rokavicami kupit par rokavic, ali ne bi pričakovali, da boste našli tiste, ki vam bodo ustrezale?« Odgovoril je: »Seveda bi, ker so bile narejene tako, da ustrezajo.« »Torej,« je rekel pisec, »Bog, ki je točno vedel, kaj bodo ljudje storili, je podal napovedi o njih, in ko ti ljudje stopijo na prizorišče dogajanja ter storijo prav tisto, kar je napovedal, pravi zgodovinar zabeleži njihova dejanja, ki se v primerjavi z napovedjo popolnoma ujemajo.«

GSAM 31Prerokba kot luč v temi

GSAM 31.1Apostol Peter pravi, da moramo posvečati pozornost preroštvu kot luči, ki sije v temnem prostoru. Brez svetilke preroštva bi bila prihodnost popolna tema. Namen svetlobe je razgnati temo – ko potujemo po temnem prostoru, da nam pokaže pot in jo jasno osvetli, da bi potnik lahko korak za korakom videl in izbral pot. Psalmist pravi: »Svetilo nogi moji je beseda tvoja in stezi moji luč.«³² Modrec pravi: »pravičnikov pot je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do popolnega dne.«³³ Tako je videti, ko potujemo po toku časa, da bo Božja beseda, zlasti v svojih preroških izpolnitvah, odkrivala vedno več in več, s čimer bo študentu Svetega pisma vedno bolj jasno, da je zagotovo na poti, ki vodi k večni luči in večnemu dnevu.

GSAM 31Trije pomembni dogodki od Edena do konca

GSAM 31.2Ko v luči Svetega pisma razmišljamo o poti Gospodovega ljudstva od Edena do konca, izstopajo trije dogodki, ki so še posebej pomembni. Prvi je prvi prihod Kristusa, učlovečenje, prihod Emanuela, Boga, ki se je razodel v mesu; drugi je velika reformacija po temnih stoletjih – 1260 letih zatiranja, v katerih je bila Božja beseda skoraj v celoti prikrita navadnim ljudem –, izhod Cerkve iz njenega puščavskega stanja in postavitev Svetega pisma na mesto, kjer bi ga vsi lahko brali in spoznavali njegovo voljo; tretji pa je drugi prihod našega Gospoda, da bi uvedel čase ponovne vzpostavitve vsega, o čemer so govorili vsi njegovi sveti preroki od začetka sveta; to pa zato, da se zaključi »spor vekov«, spor med grehom in pravičnostjo, in da se uvede doba slave, h kateri so vsa obdobja stremela.

GSAM 32Prerokba kaže smerokaze do konca

GSAM 32.1Ko poslušamo zanesljivo besedo preroštva kot luč, ki naj vodi naše korake in nam razkriva pravo pot skozi temo, ne more biti drugače, kot da bomo v preroški besedi našli pot, jasno označeno vse do drugega prihoda Kristusa. Ker je tako, bodo tisti, ki pozorno sledijo luči preroštva, ne le prepoznali znamenja in znake, da se bliža veliki dan, ampak bodo prepoznali tudi Gospodovo delo, ki se vztrajno nadaljuje v sporočilih resnice, ki naj pripravijo ljudstvo, da se z njim v miru sreča ob njegovem prihodu.

GSAM 32.2Čeprav Sveto pismo izjavlja, da bo dan Gospodov prišel nad množice kot »tat po noči«³⁴, prav tako pravi o tistih, ki stojijo v Gospodovem svetu: »Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; vi vsi ste luči sinovi in sinovi dneva.«³⁵

GSAM 32Spominjajte se Gospodovih vodstev

GSAM 32.3Ko se spominjamo Gospodovega vodenja v adventnem gibanju, je dobro opozoriti, da je bil že od nekdaj Božji namen, da se njegovo ljudstvo spominja izrazov njegove previdnosti in moči v njihovo korist. Psalmist pri navajanju razlogov za Izraelovo odpadništvo od Boga pravi: »Pozabili so Boga mogočnega, rešitelja svojega, ki je bil storil velike reči v Egiptu, čudovita dela v deželi Hamovi, strašna pri Rdečem morju.«³⁶ Če je bilo za Izrael dobro, da se je spominjal Gospodovega vodenja, ali ni to dobro tudi za nas? V navdušenju psalmist ponovno pravi: »Slavi, duša moja, Gospoda in ne pozabi vseh dobrot njegovih.«³⁷

GSAM 33.1V vseh časih je Gospod imel pomembne resnice, ki so bile po njegovi milosti namenjene temu, da izpeljejo ljudstvo iz suženjstva greha in ga pripravijo za vstop v nebeški Kanaan; in koristno je razmišljati o Gospodovem ravnanju s tistimi, ki so razglašali te resnice.

GSAM 33Veliki rezultati iz najmanjših sredstev – D’Aubignéjevo pričevanje

GSAM 33.2D’Aubigné v svojem delu History of the Reformation pravi: »Bog, ki skozi stoletja pripravlja svoje delo, ga izvrši s pomočjo najšibkejših orodij, ko pride njegov čas. Doseganje velikih rezultatov z najmanjšimi sredstvi – takšen je Božji zakon. Ta zakon, ki prevladuje povsod v naravi, najdemo tudi v zgodovini.«³⁸

GSAM 33.3Ko je Bog v davnih časih začel izbirati posebno ljudstvo, da bi ga utrdil kot svoj izbrani narod, je to storil s poklicem enega človeka – Abrahama –, ki je prebival med pogani v Urju Kaldejskem. Iz njega je izšlo številno potomstvo; a ko so bili povzdignjeni v dostojanstvo naroda, je Bog nebes rekel: »Ni se k vam Gospod nagnil v ljubezni in vas izvolil, ker je vas več bilo nego kateregasibodi ljudstva, saj si najmanjše med vsemi ljudstvi.«³⁹

GSAM 33.4Ko pa je hotel rešiti svoje ljudstvo iz suženjstva v Egiptu, je za njihovega voditelja izbral nekoga, ki je bil v otroštvu tri mesece skrit v materini hiši, nato pa položen v preprosto, grobo košaro iz trstja, premazano s smolo, in prepuščen varstvu reke Nil. Vendar je bil prav ta Mojzes tisti, ki je, ko je dosegel starost razuma, izbral skromno pot trpljenja z Božjim ljudstvom namesto užitkov, ki jih prinaša »začasen užitek od greha«.⁴⁰

GSAM 34Gideonova zmaga

GSAM 34.1Kasneje, ko je Gospod hotel osvoboditi Izrael pred Midjanci in Amalekci, ki so napadli njihovo deželo »kakor roj kobilic« in uničili pridelek zemlje, tako da »niso pustili nič živil v Izraelu, ne ovce, ne vola, ne osla«, je Gospod poslal angela h Gideonu. Ta sin Joaša je bil spravljen v skrajno stisko, da je moral mlatiti le malo pšenice in jo skrivati pred sovražniki. Ko mu je angel sporočil, da naj reši Izrael, je Gideon začudeno vprašal: »s čim naj rešim Izraela? Glej, sorodništvo moje je najbolj siromašno v Manaseju in jaz sem najmanjši v očeta svojega hiši.«⁴¹ Ta isti ponižen, revni mož je odšel s svojimi tristo možmi, s preprostimi svetilkami in vrči (dejanje, ki bi se po omejenem razsodku zdelo neumno), in ker so se zanesli na Boga kot svojo moč, so dosegli mogočno zmago. Pred osvoboditvijo bi Gideon morda izrekel tožbo, podobno tisti, ki jo je izrekel prerok Amos, ko je vprašal: »Kako naj obstoji Jakob? saj je majhen.«⁴²

GSAM 34Dojenček v jaslih

GSAM 34.2V času, ki ga je določil Gospod, se je rodil Odrešenik človeštva, in pastirji so ga našli, kako leži v jaslih. Njegovi zemeljski sorodniki so se ukvarjali s skromnimi, a častnimi dejavnostmi. Glede svoje zemeljske revščine je Odrešenik rekel: »lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo.«⁴³ Svoje apostole je izbral »izmed tistih nižjega sloja, ki sicer niso najrevnejši, a ne dosegajo ravni srednjega razreda. Vse je bilo torej namenjeno temu, da se svetu pokaže, da to delo ni bilo človeško, ampak božje.«

GSAM 35Ni bilo poklicanih veliko modrih

GSAM 35.1Pavel je o delu v časih prvotne cerkve rekel: »Ker ‚neumnost‘ Božja je modrejša od ljudi in ‚slabost‘ Božja močnejša od ljudi. Kajti glejte poklic svoj, bratje, da ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog in to, česar ni, da uniči to, kar je: da se ne hvali nobeno meso pred obličjem Božjim.«⁴⁴

GSAM 35Skromni možje v reformaciji

GSAM 35.2Enako načelo najdemo ponazorjeno v življenjih velikih reformatorjev šestnajstega stoletja. Zgodovinar pravi: »Reformator Zwingli je izšel iz alpske pastirske koče; Melanchton, teolog reformacije, iz orožarske delavnice; in Luther iz koče revnega rudarja.« Luther je o sebi dejal: »Moji starši so bili zelo revni. Moj oče je bil revni drvar (kasneje je postal rudar), moja mati pa je pogosto nosila drva na hrbtu, da bi si priskrbela sredstva za vzgojo svojih otrok. Zaradi nas sta prenašala najtežje delo.«

GSAM 35.3Apostol Jakob, ko govori o poklicu ljudi v Gospodovo službo, pravi: »Čujte, bratje moji ljubljeni: Ni si li Bog izbral ubožcev pred svetom, da bodo bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil njim, ki ga ljubijo?«⁴⁵

GSAM 35Zgodnji metodisti

GSAM 35.4Ko pogledamo nazaj na niz reformatorjev vse do zgodnjih dni metodizma, ko se je vztrajno oznanjala doktrina o prosti milosti, ugotovimo, da jo je spremljala Božja moč. Ker je bila z nežno Kristusovo ljubeznijo zvesto predstavljena ljudem in jo je sprejela živa vera, so verniki našli ne le odpuščanje preteklih grehov, ampak tudi posvečujočo moč, ki jim je omogočila, da živijo sveto življenje. Metodizem je imel skromen začetek in je bil blagoslovljen v skladu z vero in preprostim zaupanjem pastorjev in laikov.

GSAM 36.1Ko sledimo dogodkom in izkušnjam, povezanim z adventnim gibanjem, ugotavljamo, da je bil njegov izvor, tako kot pri vsakem Gospodovem delu, pri izpolnjevanju katerega je človek posrednik, med revnimi in neznanimi; vendar naj se zaradi tega nihče ne odloči proti njemu, preden natančno preuči dokaze, na katerih temelji to veliko delo, da se ne bi znašel v položaju tistih, o katerih je Gospod vprašal: »kdo zaničuje dan malih začetkov?«⁴⁶

GSAM 36Eckov odgovor Luthru

GSAM 36.2V korist tistih, ki so morda nagnjeni k temu, da o pravilnosti ali napačnosti neke doktrine presojajo glede na to, ali jo sprejema malo ali veliko ljudi, delno navajamo polemiko med Lutrom in Eckom. Ker je Luter svoje stališče utemeljil na Svetem pismu in si drznil izpodbijati pravico ljudi, da svoje mnenje postavljajo nad Božjo besedo, mu je Eck odvrnil s temi ironičnimi besedami: »Presenečen sem nad ponižnostjo in skromnostjo, s katerima se častiti doktor sam loteva nasprotovanja tolikim uglednim očetom in se pretvarja, da ve več kot papeži, koncili, doktorji in univerze! ... Bilo bi nedvomno presenetljivo, če bi Bog resnico skrival pred tolikimi svetniki in mučenci vse do prihoda častitega očeta.«

GSAM 36.3Na ta odgovor bi lahko odgovorili z odgovorom, ki ga je Zwingle dal Johnu Faberju v Zürichu, ko je slednji izrazil »osupnjenost nad tem, kam so stvari prišle, ko so bili opuščeni starodavni običaji, ki so trajali dvanajst stoletij, in je bilo jasno ugotovljeno, da je krščanstvo štirinajst stoletij živelo v zmoti.« Zwingle je hitro odvrnil, da »zmota ni bila nič manj zmota zato, ker je to prepričanje trajalo štirinajst stoletij, in da v čaščenju Boga starodavnost običajev ne pomeni ničesar, če zanjo ni mogoče najti utemeljitve ali opravičila v svetih spisih.«⁴⁷

GSAM 37Božja beseda proti človeški modrosti

GSAM 37.1Nevarnost zanašanja na mnenja ljudi, namesto da bi vprašanje »Kaj je resnica?« rešili z Gospodovo besedo, je ostro opredelil prerok Hozea, ko pravi: »Orali ste krivičnost, pregreho ste želi, sad laži ste jedli; kajti zanašal si se na pota svoja, na množico junakov svojih.«⁴⁸ Človeško srce je že od nekdaj nagnjeno k zaupanju v človeka; toda ko se približujemo času, ko bo Gospod »vstal in strašno pretresel zemljo«, nas prerok Izaija opominja: »Opustite up v človeka, ki mu je dihanje v nosu! kajti koliko ga je ceniti?«⁴⁹

GSAM 37.2Ker nas Sveto pismo tako opozarja na nevarnost v tej smeri, naj nihče ne obsodi adventnega gibanja prenaglo, kot da ne bi bilo vredno upoštevanja zaradi svojega skromnega začetka ali zato, ker tisti, ki so v očeh sveta veliki, niso podprli te zadeve. Naj raje vsi skrbno pretehtajo njegove trditve. Resnica je neizmerne vrednosti, v primerjavi s katero so zgolj človeška mnenja le ničvredne pleve.