12. poglavje – Razočaranje – Grenka knjiga

GSAM 185.1»Vzamem knjižico iz roke angelove in jo pojem; in bila je v ustih mojih kakor med sladka, a ko sem jo bil pojedel, mi je zagrenel trebuh. In mi reče: Zopet moraš prorokovati o ljudstvih in narodih in jezikih in kraljih mnogih. In dan mi je bil trst, podoben palici, in mi je bilo rečeno: Vstani in izmeri svetišče Božje in oltar in tiste, ki molijo v njem.«¹

GSAM 185.2V svetopisemskem jeziku »jedenje« knjige predstavlja sprejem resnice, da bi jo posredovali drugim, kot je razvidno iz Ezekiela, kjer je bil preroku prikazan »zvitek knjige« in mu je bilo rečeno: »jej ta zvitek in pojdi, govóri hiši Izraelovi.« Potem ko je zvitek pojedel, pravi: »In použil sem ga, in bil je v ustih mojih sladek kakor med.«²

GSAM 185.3Prerok Jeremija uporablja isto prispodobo: »Najdene so bile besede tvoje, in sem jih pojedel, in bila mi je beseda tvoja v veselje in radost srca mojega.« (dobesedni prevod KJV)³ Iz tega jezika se naučimo, da »sladkost« knjige med njenim jedenjem predstavlja radost in zadovoljstvo, ki ju doživljajo tisti, ki se tako hranijo z Gospodovo besedo.

GSAM 185Knjiga, ki je najprej sladka, nato pa grenka

GSAM 185.4Knjiga, omenjena v Razodetju 10, o kateri je rečeno, da je bila tistemu, ki jo je jedel, sladka kot med, a takoj, ko jo je pojedel, »grenka« (ali, kot nekateri prevajajo, »takoj, ko sem jo prebavil, je bila v mojem želodcu picra«⁴), je bila tista knjiga, iz katere je angel v imenu tistega, ki je ustvaril nebo, zemljo in morje, oznanil: »Časa ne bo več.« Pojedanje te knjige torej mora predstavljati veselo sprejetje razglasa o času. Nenadna grenkost grižljaja za tiste, ki so ga pojedli, mora predstavljati žalosten kontrast v njihovi izkušnji, ko se čas knjige izteče in ugotovijo, da so v svojih pričakovanjih hudo razočarani.

GSAM 186Razglas o času – sladek grižljaj

GSAM 186.1Razglasitev časa leta 1844 je bila resnično vesela novica za tiste, ki so verjeli in ki so brez dvoma pričakovali tako kmalu večno osvoboditev od vseh zlih stvari, nesreč in žalosti tega grešnega sveta. Misel, da bodo v nekaj kratkih tednih poveličani, postali nesmrtni in se znašli v zlatem Božjem mestu skupaj s svojim Kraljem, je bila resnično navdihujoča za dušo. Kot je izrazil nekdo, ki je imel to izkušnjo: »Tisti, ki iskreno ljubijo Jezusa, lahko razumejo občutke tistih, ki so z največjim zanimanjem čakali na prihod svojega Odrešenika … Temu trenutku smo se približevali s spokojno slovesnostjo. Pravi verniki so počivali v sladkem občestvu z Bogom, kar je bilo zagotovilo miru, ki jim bo pripadal v svetli prihodnosti. Tisti, ki so doživeli to upanje in zaupanje, nikoli ne bodo pozabili tistih dragocenih ur čakanja.«

GSAM 186.2Posebno težak položaj tistih, ki so se enajstega dne sedmega meseca še vedno znašli v tem temnem svetu preizkušenj in skušnjav, kjer so se morali soočiti s preziranjem, posmehovanjem in zasmehovanjem tistih, ki so jih še nekaj ur prej spodbujali, naj se pripravijo na srečanje s svojim Gospodom, ustrezno ponazarja primer Marije, ko »stoji zunaj pri grobu in joka«; in ko so jo angeli nagovorili z vprašanjem: »Žena, kaj jokaš?«, jim je odgovorila: »Ker so Gospoda mojega vzeli, in ne vem, kam so ga položili.«⁵

GSAM 187Razočarani, a ne obupani

GSAM 187.1Tisti, ki so doživeli to preizkušnjo, so o njej rekli:

GSAM 187.1»Bili smo zmedeni in razočarani, a nismo se odrekli svoji veri. Čutili smo, da smo opravili svojo dolžnost; živeli smo v skladu s svojo dragoceno vero; bili smo razočarani, a ne obupani. Potrebovali smo neizmerno potrpežljivost, saj je bilo posmehljivcev veliko. Pogosto so nas sprejemali s prezirljivimi namigi na naše preteklo razočaranje. ‚Še niste šli gor; kdaj nameravate iti gor?‘ in podobni sarkazmi so se pogosto izlivali nad nami s strani naših posvetnih znancev in celo nekaterih samooklicanih kristjanov, ki so sprejeli Sveto pismo, a niso uspeli spoznati njegovih velikih in pomembnih resnic. Smrtnost se nas je še vedno oklepala; učinki prekletstva so bili povsod okoli nas. Težko je bilo ponovno prevzeti nadležne skrbi življenja, za katere smo mislili, da so bile za vedno odložene.«

GSAM 187V primerjavi z razočaranimi učenci

GSAM 187.2Takšna čustva so jim, v primerjavi z veseljem in radostjo, ki sta jih prevevala še nekaj ur prej, gotovo delovala kot ostra grenkoba pikre. Okolica je domnevala – tako kot je to nedvomno storila množica po Kristusovem križanju –, da bodo verniki zdaj zavrnili svojo vero in se pridružili posmehovanju lastni domnevni neumnosti. Zelo kmalu so k svojemu presenečenju spoznali, da se ljubezen do Gospodovega prihoda ni dala zlahka izkoreniniti iz src tistih, ki so se resnično posvetili Bogu.

GSAM 187»Niso sedeli s posmehljivci«

GSAM 187.3Pot, ki so jo ubrali goreči verniki, in njihova čustva so dobro opisana v besedah preroka Jeremija, kjer pravi:

GSAM 187.3»Ko so prišle besede tvoje, sem jih sprejel, in bila mi je beseda tvoja v veselje in radost srca mojega, kajti kličem se po imenu tvojem, o Gospod, Bog vojnih krdel. Nisem sedel v družbi šaljivcev in se radoval; zavoljo roke tvoje sem sedel samoten, ker si me napolnil z nevoljo. Zakaj je bolečina moja večna in rana moja smrtna? noče se zaceliti. Mi li boš res podoben prevarljivemu studencu, nestanovitnim vodam?«⁶

GSAM 188James White o razočaranju

GSAM 188.1Nekaj kratkih citatov iz izjav nekaterih od teh razočaranih, a še vedno polnih upanja, bo dobro ponazorilo situacijo. Prvi je od pastorja Jamesa Whitea, ki je v letih 1843 in 1844 zelo uspešno deloval. Pravi:—

GSAM 188.2»Razočaranje ob izteku časa je bilo grenko. Pravi verniki so za Kristusa opustili vse in so bili v njegovi prisotnosti kot še nikoli prej. Po njihovem mnenju so svetu dali svoje zadnje opozorilo in so se bolj ali manj ločili od nevernikov in posmehljive množice. In z božjim blagoslovom nad njimi so raje preživljali čas s svojim kmalu pričakovanim Gospodom in svetimi angeli kot s tistimi, od katerih so se ločili. Ljubezen do Jezusa je napolnila duše in sijala z vsakega obraza, in z neizrekljivimi željami so molili: ‚Pridi, Gospod Jezus, in pridi kmalu,‘ a on ni prišel.

GSAM 188.3»Ampak Bog ni zapustil svojega ljudstva... In s posebno močjo in tolažbo so se odlomki, kot je naslednji iz Pisma Hebrejcem, globoko vtisnili v misli in srca preizkušenih, čakajočih: ‚Ne mečite torej od sebe srčne zaupnosti svoje, ki ima veliko plačilo. Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo. Kajti „malo, malo še, in pride on, ki ima priti, in ne bo se mudil. Pravičnik moj pa bo živel iz vere“, in: „Ako se umakne, duši moji ne bode po volji“. Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temuč ki verujejo in ohranijo dušo.‘⁷ Zanimive točke v tem delu Svetega pisma so naslednje:—

GSAM 188.4»1. Tisti, na katere se nanaša besedilo, so v nevarnosti, da bi izgubili zaupanje v to, v čemer so ravnali prav.

GSAM 189.1»2. Izpolnili so Božjo voljo in so bili postavljeni v preizkušnjo, v kateri je bilo potrebno potrpljenje.

GSAM 189.2»3. Pravični so v tem času morali živeti po veri, ne da bi dvomili, ali so izpolnili Božjo voljo, ampak z vero v to, v čemer so izpolnili Božjo voljo.

GSAM 189.3»4. Tisti, ki ne bi prenesli preizkušnje vere, ampak bi izgubili zaupanje v delo, s katerim so izpolnili Božjo voljo, in bi se umaknili, bi stopili na neposredno pot v pogubo.«⁸

GSAM 189Od N. Southarda, urednika revije Midnight Cry

GSAM 189.4V reviji Midnight Cry z dne 31. oktobra 1844, približno deset dni po izteku 2300 dni, je bilo objavljeno naslednje besedilo izpod peresa urednika:—

GSAM 189.5»Glede na vse okoliščine, ki spremljajo to gibanje, blagoslovljene učinke, ki jih je imelo na misli Božjih otrok, ter sovraštvo in zlonamernost, ki so ju pokazali njegovi sovražniki, moramo to gibanje obravnavati kot pravi ‚polnočni klic‘. In če imamo še nekaj dni, v katerih se bo preizkusila naša vera, je to še vedno v skladu s priliko o desetih devicah; kajti ko so se vse dvignile in pripravile svoje svetilke, je še moral priti čas, ko bi svetilke neumnim devicam ugašale. To se ni moglo zgoditi pred iztekom desetega dne; kajti do takrat so njihove svetilke še gorele. Zato mora ta dan miniti, da bodo neumnice opustile svojo vero, tako kot je moralo miniti leto 1843, da je nastopil čas odlašanja. Majhna zamuda torej ni razlog za razočaranje, ampak kaže, kako natančen je Bog pri izpolnjevanju svoje besede. Torej: Držimo se izpovedi svojega upanja neomahljivo; kajti zvest je on, ki je obljubil.«

GSAM 189Joseph Marsh, urednik revije Voice of Truth

GSAM 189.6V reviji Voice of Truth z dne 7. novembra 1844 beremo:—

GSAM 189.7»Z veseljem priznavamo, da smo se zmotili glede narave dogodka, ki smo ga pričakovali na deseti dan sedmega meseca; vendar še ne moremo priznati, da naš veliki Veliki duhovnik tistega dne ni izpolnil vsega, kar bi na podlagi tipa upravičeno pričakovali. Zdaj verjamemo, da je to storil.«

GSAM 190.1Adventisti so pričakovali, da se bo 10. dneva sedmega meseca leta 1844 končalo obdobje 2300 dni in da bo Kristus tistega dne zaključil svoje duhovniško delo ter prišel na zemljo, da bi blagoslovil svoje ljudstvo. Kasnejše raziskave so pokazale, da se je tistega dne začelo njegovo delo očiščenja nebeškega svetišča, ne pa zaključek njegovega dela kot duhovnika.⁹ Namesto da bi delo očiščenja svetišča obravnavali kot del Kristusovega duhovniškega dela, so trdili, da naj bi očiščenje svetišča pomenilo očiščenje zemlje z ognjem ob Kristusovem prihodu. Če ne v celoti, bi bila vsaj dežela Kanaan v tistem času očiščena.

GSAM 190Svetišče, za katero so verjeli, da je zemlja

GSAM 190.2To idejo je izpostavil Geo. Storrs v članku v reviji Midnight Cry z dne 25. aprila 1844. Vpraša: »Kaj je svetišče, ki naj bi bilo očiščeno? Moje prejšnje mnenje je bilo, da je to celotna zemlja. Še vedno verjamem, da je to del zemlje. Toda kateri del? To je vprašanje, na katerega si bom prizadeval odgovoriti.«

GSAM 190.3Navaja obljubo Abrahamu, njeno potrditev Izaku in njeno obnovitev Jakobu, nato pa navaja Mojzesovo pesem, ki jo je po prečkanju Rdečega morja sestavila Mirjam, v kateri so peli: »Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za prebivanje svoje, v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile roke tvoje.«¹⁰

GSAM 190.4Če bo bralec pozorno primerjal zgornji besedilni odlomek z zapisom o njegovem izpolnjenju, ki ga je sestavil psalmist, bo videl, da ta ne navaja, da bi bila celo dežela Palestina svetišče. David pravi, ko govori o tem, kako je Gospod vodil Izraelove sinove: »Pripeljal jih je do meje svetišča svojega, gore te, ki si jo je pridobila desnica njegova.«¹¹ V pesmi ob Rdečem morju je o deželi Kanaan rečeno, da je to kraj, ki ga je ustvaril, da bi »v njem prebival v svetišču«. Tako je v tem citatu iz psalmov gora Moria, kjer je bilo zgrajeno svetišče, imenovana le »meja njegovega svetišča«. V istem psalmu pa je zapisano: »Izvolil je rod Judov, goro Sionsko, ki jo je ljubil. In sezidal si je enako nebeškim višavam svetišče svoje, enako zemlji, ki jo je utrdil na veke.«¹²

GSAM 191Očiščenje svetišča naj bi pomenilo očiščenje zemlje

GSAM 191.1V zgoraj omenjenem članku pastor po navedbi domnevnega dokaza, da je bila zemlja, ali vsaj dežela Palestina, svetišče, nadaljuje z vprašanjem: »Kako bo svetišče očiščeno?« Z besedami preroka Mihe odgovori: »Kajti glejte, Gospod prihaja iz kraja svojega in pride doli in bo stopal po višavah zemlje. In gore se bodo topile pod njim in doline pokale kakor vosek pri ognju, kakor vode, ki se izlivajo po strmini.«¹³

GSAM 191.2Glede na takrat splošno sprejeto prepričanje, da je zemlja svetišče, bo bralec zlahka razumel, zakaj so brez dvoma domnevali, da bo ob koncu 2300 dni Gospod prišel in očistil zemljo na način, ki ga opisuje Mihej. Med vsem nasprotovanjem, ki se je dvignilo proti adventistom, ni niti eden od nasprotnikov niti namignil, da očiščenje zemlje z ognjem ni dogodek, ki se bo zgodil kot očiščenje svetišča ob koncu 2300 dni.

GSAM 191Apostoli so bili razočarani, a se je Sveto pismo izpolnilo

GSAM 191.3To ni edini primer, ko so ljudje izpolnili Gospodovo voljo in uresničili svetopisemske napovedi, a so bili kljub temu razočarani v svojih pričakovanjih zgolj zato, ker niso razumeli narave dogodka, ki se je odvijal. Tako je bilo tudi s Kristusovimi apostoli. Ko je sedel na osličku in vstopal v Jeruzalem, so vzklikali, saj so se spomnili besed preroka:¹⁴ »Ukaj, hči jeruzalemska! Glej, kralj tvoj pride k tebi: pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu.«¹⁵ V tistem trenutku je bilo vzklikanje tako nujno, da bi, če bi molčali, zavpili sami kamni.¹⁶ Učenci so menili, da bo Kristus takrat in tam kot posvetni kralj zasedel Davidov prestol (»smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela«¹⁷), zato so vzklikali: »Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo očeta našega Davida!«¹⁸ Koliko vzklikov bi bilo ob tej priložnosti, če bi razumeli, da bo Kristus v roku enega tedna mrtev v Jožefovem grobu, obkrožen z rimsko stražo? Koliko »slave« Bogu in posvetitve bi bilo med adventisti leta 1844, če bi razumeli, da bo očiščenje svetišča ob koncu vsega preroškega časa trajalo več let, preden bo prišel Gospod?

GSAM 192Nobene napake pri izračunu 2300 dni

GSAM 192.1Ko je to ljudstvo natančno pregledalo svoj izračun tega obdobja, ni našlo nobene napake; toda Gospod ni prišel, niti zemlja ni bila očiščena z ognjem. Kaj je to pomenilo? Zagotovo so vedeli, da je bil Gospod z njimi v tem velikem gibanju; toda zdaj so bili v negotovosti. Njihovo zaupanje v Gospoda je bilo neomajno. Vedeli so, da jih ne bo zapustil. Svetloba bo prišla iz nekega vira. Težko vprašanje, s katerim so se soočali, je izraženo v že omenjenih Jeremijevih besedah: »Mi li boš res podoben prevarljivemu studencu, nestanovitnim vodam?« Vera ni gojila tega dvoma, saj so se njihovim umom prikazale Gospodove besede, ki jih je prerok Habakuk izrekel v zvezi z videnjem: »hiti do konca, in varala ne bo.«¹⁹ Izraz, ki smo ga že citirali iz urednika revije Voice of Truth, dobro izraža njihovo stališče: »Še ne moremo priznati, da naš veliki Veliki duhovnik prav tisti dan ni izpolnil vsega, kar bi na podlagi tipa upravičeno pričakovali.«

GSAM 193Odkritje svetlobe o svetišču

GSAM 193.1Hiram Edson iz Port Gibsona v New Yorku mi je povedal, da je dan po izteku roka leta 1844, ko je molil za kupi koruze na polju, Božji Duh prišel nanj tako močno, da ga je skoraj vrgel na tla, in s tem je prišel vtis: »Svetišče, ki ga je treba očistiti, je v nebesih.« To misel je posredoval O. R. L. Crosierju in skupaj sta to temo skrbno preučila. V začetku leta 1846 je bila v časopisu Day Star, ki je takrat izhajal v Cincinnatiju v zvezni državi Ohio, objavljena izčrpna razlaga vprašanja o svetišču s svetopisemskega vidika, ki jo je napisal gospod Crosier. V tem dolgem eseju je bilo prikazano, da je delo očiščenja svetišča zaključno delo Kristusa kot našega Velikega duhovnika, ki se je začelo leta 1844 in se bo končalo tik pred tem, ko se bo dejansko vrnil v nebeških oblakih kot Kralj kraljev in Gospod gospodov.

GSAM 193Cerkve iščejo izgubljene člane

GSAM 193.2Deseti dan sedmega meseca je minil in cerkve so mislile, da jim bo šlo zlahka pri ponovnem pridobivanju izgubljenih članov, ki so se od njih ločili zaradi »polnočnega klica« in sporočila drugega angela; vendar so bile v tem zelo razočarane, kot bo pokazal naslednji odgovor na vztrajne pozive k vrnitvi v njihove prejšnje organizacije, kot je bil objavljen v Midnight Cry z dne 26. decembra 1844:—

GSAM 193.3»A kakšna so dejstva? Dobro vedo, da so v veliki večini teh cerkva glavne teme ‚spreobrnitev sveta‘, ‚tisočletno kraljestvo‘ in ‚vrnitev Judov v Palestino‘ pred osebnim prihodom Odrešenika. Tisti, ki se vračajo, da bi poslušali uspavanke takšnih nebiblijskih, nerazumnih doktrin, to počnejo z odprtimi očmi; in takšno ravnanje z njihove strani bo resnično ‚vračanje nazaj‘.

GSAM 194.1»Ko smo postali ‚svobodni‘ v svetopisemskem smislu, je veliko varneje ‚napredovati‘, kot pa ‚se vračati‘ ali ‚se umikati‘, še posebej v tem času, ko bo venec slave kmalu podeljen zvestim v Kristusu Jezusu.«

GSAM 194.2Pot, ki so jo ubrale cerkve, ko so z zagovarjanjem zgoraj navedenih nesvetopisemskih doktrin odlagale Gospodov prihod, je adventiste spomnila na te besede preroka Ezekiela: »Sin človečji, glej, hiša Izraelova govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prorokuje za čase, ki so še daleč.« V isti zvezi najdemo odgovor, ki so ga uporabili adventisti: »Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temuč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jehova.«²⁰

GSAM 194»Ponovno moraš prerokovati«

GSAM 194.3Tisti, ki so »pojedli« knjigo in razglasili »čas«, so menili, da je njihovo delo za svet opravljeno; od tod izjava, da morajo ponovno poučevati narode, jezike in kralje. Zdaj je treba opraviti še en del dela, ki je bil doslej skrit – in sicer predstaviti ljudem resnični značaj Božjega templja v nebesih in bogoslužja na njegovem oltarju. Ukaz, naj se izmeri tempelj²¹, je potreben, da bi spoznali naravo dogodka, ki se bo zgodil ob koncu preroškega časa, in s tem pojasnili besede: »potem bo svetišče očiščeno.«

GSAM 194.4Upoštevajte, da je angel te časovne razglasitve prišel iz nebes in da, preden je njegovo delo končano, izda naročilo, naj se ljudstvo ponovno pouči. Sporočilo, ki naj bi pojasnilo vprašanje svetišča, dalo upanje razočaranim in jim hkrati zagotovilo »trst«, »palico« ali merilo, s katerim lahko Božje ljudstvo preizkusi svoj moralni položaj pred Njim, mora nositi očitne znake, da izvira iz nebes in ni človeškega izvora.

GSAM 195Predsodki so preprečili dostop do ljudi

GSAM 195.1Obstoječi predsodek proti adventistični doktrini je bil za ljudi skoraj neprehodna ovira; poskusiti jih ponovno poučevati brez jasne in nedvoumne luči glede vzroka razočaranja pa bi bilo brez smisla. Adventistični verniki sami so potrebovali, da se njihove duše na novo navdihnejo z nebeškim poslanstvom, preden bi bilo mogoče ljudi pravilno poučiti; in kako bi bilo to mogoče doseči? Bi bilo to mogoče doseči zgolj s človeško modrostjo? Ali bi se tisti, ki so v preteklem gibanju doživeli globoko delovanje Božjega Duha, zadovoljili zgolj s človeškim razmišljanjem? Nič drugega kot delo, podobno delu »sporočila tretjega angela«²², jih ni moglo rešiti iz njihove zmedenosti; in to se je, korak za korakom, kolikor so ga lahko sprejeli, ustrezno začelo, ob najprepričljivejših dokazih, da je nebeškega izvora.

GSAM 195Kot ovce brez pastirja

GSAM 195.2Tu je bila velika adventistična skupnost, v nekem smislu kot ovce brez pastirja, med katerimi so se tisoči le nekaj tednov prej ločili od vseh cerkva in veroizpovedi, pri čemer ni bila nobena človeška organizacija odgovorna za njihovo duhovno blaginjo. Niso imeli zemeljskih svetovalcev, ki bi jim lahko zaupali; zaupali so le v Boga.

GSAM 195.3V eno stvar pa so bili prepričani, in to jim je bilo kot sidro – razglas o času je bil pravilen.²³ Toda kot ljudstvo so bili v položaju, v katerem bi, če jih Bog ne bi vodil in varoval, lahko sprejeli napačne razlage ali izgubili »potrpežljivost« in opustili vero v svoje pretekle izkušnje. Nekateri so to tudi storili; drugi pa so z očmi vere, uprtimi v tistega, ki so ga ljubile njihove duše, vztrajno spraševali: »Čuvaj, mine li skoraj noč? Čuvaj, mine li skoraj noč? Čuvaj pravi: Pride jutro, pa tudi noč. Če hočete vpraševati, vprašajte; vrnite se, pridite!«²⁴

GSAM 196J. N. Andrews o razočaranju

GSAM 196.1Pastor J. N. Andrews, ki je to izkušnjo doživel leta 1844, o razočaranju govori takole:—

GSAM 196.2»Razočarani so bili tisti, ki so pričakovali Gospoda leta 1843 in 1844. To dejstvo je za mnoge zadosten razlog, da zavrnejo vsa pričevanja v tej zadevi. Priznavamo razočaranje, vendar ne moremo priznati, da to predstavlja upravičen razlog za zanikanje Božje roke v tem delu. Judovska cerkev je bila razočarana, ko se je ob koncu dela Janeza Krstnika Jezus predstavil kot obljubljeni Mesija. Tudi zaupljivi učenci so bili najbolj žalostno razočarani, ko je tisti, od katerega so pričakovali, da bo osvobodil Izrael, padel v roke hudobnih in bil umorjen. Po njegovem vstajenju, ko so pričakovali, da bo Izraelu ponovno vzpostavil kraljestvo, niso mogli biti nič drugega kot razočarani, ko so spoznali, da odhaja k svojemu Očetu in da bodo še dolgo časa prepuščeni stiskam in trpljenju. A razočaranje ne dokazuje, da Bog nima vpliva pri vodenju svojega ljudstva. To bi jih moralo voditi k popravljanju svojih napak, ne pa k temu, da bi zavrgli svoje zaupanje v Boga. Prav zato, ker so bili Izraelovi sinovi razočarani v puščavi, so tako pogosto zanikali božansko vodenje. Predstavljeni so nam kot opozorilo, da ne bi sledili istemu zgledu nevere.«²⁵

GSAM 196Resnica se krsti v nepriljubljenosti

GSAM 196.3Zdi se, da je Gospodov načrt, da pomembne resnice postavi v nepriljubljen kanal, kjer bo njihovo sprejemanje in poslušnost pomenilo križ²⁶. To še posebej velja v teh zadnjih dneh. Peter, ko govori o času konca, ko se bo konec vseh stvari »približal« in ko se bo »sodba« začela »pri hiši Božji«, pravi: »Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temuč veselite se, v kolikor ste deležni trpljenja Kristusovega, da bi se tudi v razodetju slave njegove radovali z velikim veseljem. Če vas psujejo zaradi imena Kristusovega, blagor vam; zakaj Duh slave in Duh 217 I list Petrov, Božji počiva nad vami.«²⁷

GSAM 197.1Ko je resnica prejela krst nepriljubljenosti, je za njeno sprejetje potrebna večja milost kot zgolj slediti veri množic. Hinavski pretvarjanci ne vidijo velike spodbude za sprejetje resnice, ki zahteva dejanja, kot je veslanje proti toku »proti vetru in plimi«. Tako resnica postane preizkušnja za zveste, iskrene, poštene in vestne.

GSAM 197.2Že prej smo pokazali, da preroštvo o adventnem gibanju napoveduje razočaranje. To se je zgodilo; in tako je v Božji previdnosti sprejem tega sporočila imel svoj križ.